Prvotni plan je bila severna Grčija, malo po Lefkasu in okolici gore Pilion v bližini mesta Volos, pa še kaj vmes. Potem na netu izbrskam koncert skupine AC-DC v Beogradu.
Ti a greva na koncert, sem jo vprašal. Ja itak, je bil že vnaprej pričakovani odgovor. Kupiva karte in nato nekaj dni kombinirava, kako sredi dopusta v Beograd. In tako se je rodil Balkan tour. Dol po Jadranski magistrali, z vmesnimi postanki v Paklenici, na Murterju in NP Biokovo nad Makarsko riviero, nato po Črnogorski obali skozi Boko kotorsko in vzpon na črnogorski sveti kraj Lovčen, ponovno spust na obalo, potem še malo v hribe v NP Durmitor in ob reki Tari proti Srbiji in Beogradu. Nekaj sva še sanjala o Makedoniji, pa nama je neurje tik pred Makedonijo sanje razblinilo in sva jo raje počasi pičila proti Grčiji. Tako nekako na kratko.

STARIGRAD-PAKLENICA


Namesto avtoceste sva se raje zapeljala po Jadranski magistrali, za katero sem prepričan, da velja za eno najbolj panoramskih cest. Vsaj na severnem delu je razgled na otoke Krk, Prvič, Goli, Rab, Pag in ostale vedno enkratno slikovit. In v zgodnjem majskem jutru, ko je prometa le za vzorec, je ležerna vožnja po magistrali čisti užitek.
V naselju Starigrad-Paklenica, se ustaviva pri znancu v kampu in to tik ob morju. Sprehodiva se po obali do lepo ohranjene starodavne obrambne trdnjave in se po parih urah vrneva lačna nazaj.



Tome pripravi odlično ribijo ploščo, jo obogati z domačim vinom, rakijo in šljivo. Pozno zvečer prinese račun in Raje ne bi zgubljal besed, vendar smo za ta denar še ne dolgo od tega jedli v štirih!
Naslednji dan pičiva v sotesko reke Paklenice, ki je nekakšen vrhunec planine Velebit. Ponaša se s petdeseletno tradicijo alpinizma in športnega plezanaja in je med najbolj znanimi plezališči v Evropi. In kakor marsikateri ohranjen gorski eko-sistem ponuja bogato floro in fauno ter tisočletja stare kraške pojave. Vsekakor dovolj za kakšen teden planinarjenja. Lahko si pa kot midva privoščite pohod po soteski ki traja kake štiri do pet ur.



fičo na vhodu v Paklenico vabi na pizzo



soteska Paklenice




stari mački in priprave na vzponnnn




MURTER

Tu sva nekaj dni izkjučno lenarila s pogledom na Kornate in prvim skokom v morje. Na Murterju sva pred leti preživela kar nekaj časa. Dokaj neokrnjena narava in precej miru sta glavna aduta tega primoščenega otoka. Brez težav ga lahko večinoma po stari cesti, delno zaprti za promet prevoziš, s kolesom, pa tudi najin napihljiv kanu je dobro služil za bližnje izlete. Premore kar nekaj kampov, najbolj kavbojsko-naravna pa sta Kosirina in Slanica. Je pa poleti Slanica precej poseljena z našimi pavšalisti, tako da so spomladansko-jesenski meseci bolj primerni če vam domače množice niso preveč pri srcu.





zaliv Slanica



lačni prijatelj



dalmatinski kuščar


BIOKOVO

Približno 65 milijonov let je nastajal gorski masif nad Makarsko rivijero. Tu se mogočno Dinarsko gorovje najbolj približa obali. Za Biokovo pravijo, da ima korenine v morju in glavo v oblakih, saj je najvišji vrh Sveti Jure (1762m) le pet kilometrov oddaljen od obale. Biokovo je prepredeno z raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta, čudovitimi krajinami in nedotaknjeno naravo. Že tisočletja so se v teh gorah ljudje bavili s poljedelstvom in živinorejo, no to je malo zamrlo, se pa sedaj ljudje ponovno vračajo in obujajo stare načine življenja.
Na Biokovo se lahko povzpnemo po številnih planinskih poteh ali pa z lastnim prevozom po cesti, ki pelje do samega vrha Sveti Jure. Pot je v obeh primerih slikovita, razgled na vrhu Sveti Jure pa naravnost čudoviti. Imotsko polje, bosanski vršaci ter velik del Jadrana.
Malo niže je vrh Vošac, na katerega sva morala še pol ure pešačit v spremstvu dveh gamsov. Razgled iz vrha je pa-shock. Obala od Omiša pa vse do Drvenika, cel otok Brač in Hvar, delno pa Šolta, Vis, Biševo, Pelješac in ob sveže opranem nebu vse do italijanskega Gargana. No, midva žal nisva imela sreče z vremenom, nama je pa vseeno ob pogledu na celotno Makarsko rivijero in jadranskimi otoki zastajal dih. Vsekakor je to eden izmed tistih krajev, kjer se človek mimogrede zave svoje nepomembne majhnosti.
Kamp Čiste je na koncu rivijere in sva ga našla slučajno. Majhen, družinski in ravno pravšnji. Mladen premore marsikatero avtohtono dobroto, Željka pa pove kakšno modro zeliščarsko. In ob petkih free-fish-party za goste kampa. Stara dalmatinska tradicija. . . In seveda sva prišla ravno v petek . . .








Makarska, Brač, Hvar--vrh Vošac



gams



Sveti Jure



Brač in Hvar



pot navzdol



kraški svet



kamp Čiste

MONTENEGRO

Montenegro zato, ker imajo na vozilih nalepko MNE. Od odcepitve naprej. V hrvaškem Molunatu še kosilo, nato pa obali naprej do meje. Čeprav na obalni cesti na avtokarti mejni prehod ni označen, zgrešiva pot in se peljeva po obalni cesti seveda. Pot se že skoraj konča in naenkrat sva ponovno na neki glavni cesti in tam je tudi prehod. Je pa res da ima avtokarta svoja leta . . .
Na črnogorski strani policist in civilist v senci ležerno pijeta pivičko in pušita, no pa smo doma si mislim . . . In tu se je začelo; evo, došli nam Slovenci, kako ide, te ono, te ovo, lako sad vama u Europi, ja ,to pa res ,si mislim sam pri sebi. No ,takšnih in drugačnih pogovorov je bi bilo po poti precej.

Boka Kotorska je največji fjord v JV Evropi. Nekje sem prebral, da ga postavljajo ob bok norveškim fjordom. Fjord je zelo slikovit, je pa vseeno povsod opaziti, da je črnogorski turizem svoje zlate čase živel v prejšnjem stoletju bivše Jugoslavije. Mesto Kotor je pod Unescovo zaščito in lahko bi rekel da je mali brat Benetk in Dubrovnika. Vzpon na vrh obzidja nama delno prepreči negotovo vreme, malo pa tudi utrujenost. V marini pa se že ob bok čarterskim jadrnicam razkazujejo ogromne jahte svetovne bogatije. Po ogledu mesta prespiva na varovanem parkirišču in skoraj celo noč poslušava asfaltiranje ceste. In to v Črni Gori ?!?



Dubrovnik



Costa Crociere



Boka Kotorska



Kotor











LOVČEN

Iz Kotorja vodi precej zavita cesta proti Lovčenu, ki je prava panoramska lepotica. Razgledi na Boko Kotorsko so fantastični in vredni postanka. Se pa v zadnjem delu močno zoža in zavije, tako da je s čim večjim od naših VW-jev na Lovčen bolj priporočljivo zapeljati iz Cetinja. Tudi s spanjem v naravi malo pod Lovčenom ne bi smelo biti težav, kar mi je bilo seveda takoj žal. Je pa cesta v primerjavi s prejšnjimi leti v celoti asfaltirana.
Slavo Lovčena, Cetinja in Črne Gore je v svet ponesel vladar in pesnik Petar II. Petrovič Njegoš, ki je med drugim napisal znameniti Gorski vjenac. Lovčen si je izbral za svoj zadnji dom in tako je ta postal sveti kraj za Črnogorce.
Na poslednji serpentini proti Lovčenu je bila še velika zaplata snega in jasno je, da na dobrih 1500m višine tudi v Črni gori zima ni skoparila s snegom. Na platoju pod mavzolejom so arhitekti očitno pozabili na parkirišče, sicer pa v maju ni take gneče da bi bilo parkiranje problematično. Iz platoja sva se proti mavzoleju povzpela skozi tunel v katerem je potrebno premagati 461 stopnic. Še dobro da so pod tunelom, ker je sonce na tej višini precej neusmiljeno žgalo, kljub še kar zgodnji uri.
Mavzolej se nahaja na višini 1660 m in je izdelan v samih presežkih. Vodnjak izklesan iz enega granitnega bloka tehta štiri tone, dva marmornata ženska lika po sedem ton in pol, v kapeli pa je Njegoševa figura ki tehta 28 ton . Le to so izdelali v dveh delih in jo s pomočjo škripcev in vodil postavili na svoje mesto. Strop ki meri 120 kvadratnih metrov je pokrit z zlatimi mozaičnimi ploščicami, ki jih je črnogorski vladi podarila Italija. Pod kapelo je grobnica z Njegoševimi posmrtnimi ostanki. Ko sem hotel fotografirati grobnico, se je ugasnila luč . . . in ves bled sem v popolni temi pritaval na svetlo. Razgled iz Lovčena ponuja tri četrtine črnogorskega ozemlja in takoj je jasno da je Črna Gora zelo gorata dežela.



sneg na Lovčenu



461 stopnic



vodnjak in ženske



Njegoš



zlati mozaik



tu počiva Njegoš



gorata Črna Gora

UTJEHA

Iz Lovčena sva se spustila v Cetinje in po poti odkrila letovišče, kjer bi se tudi dalo prespati in spet mi je žal. Pot iz Cetinja proti Budvi je tik pred Budvo ponovno zelo slikovita in ponuja razgled med Budvo in Svetim Štefanom. Okolica Budve je očitno v gradbeni fazi novih apartmajev, ki nama vsekakor niso všeč. Nekoč petični Sveti Štefan pa še vedno trdovratno pričakuje petične goste. Kampov do Ulcinja je malo ali pa so zapuščeni. Petrovac na moru ima sicer lepo plažo in na prostorih bivšega kampa bi se dalo tudi prespati, vendar naju neusmiljena pripeka žene naprej. V zalivu Utjeha odkrijeva istoimenski majhen družinski kamp. Gazda Fiko živi na tej mali parceli v prikolici z družino pet mesecev na leto. Približno tisoč let star oljčni nasad, simpatično urejene sanitarije in zelenjavni vrt ki nam ga Fikova soproga velikodušno ponudi v uporabo ter cena € 9 za dve osebi+kombi+elektrika naju takoj prepričajo. In seveda sva bila takoj povabljena na kaficu i rakijcu. Tega gostoljublja se pač ne gre braniti. Naslednji dan pride še starejši avstrjiski par s 36 let starim VW T2. Gospa ga je podedovala od svojega očeta in sta z njim na poti proti Bolgariji in Turčiji. To so pravi ljudje. Zaliv Utjeha ponuja solidno plažo in nekaj lokalčkov, predvsem pa sva zaradi gostoljubnosti z veseljem ostala par dni.









Sveti Štefan



Fiko



zaliv Utjeha



kamp Utjeha



mi, tisočletna oljka in . . .



. . . avstrijci

DURMITOR IN REKA TARA

V NP Durmitor se zapeljeva skozi Podgorico, Nikšič, Šavnik in vse do Žabljaka . Malo pred Nikšičem si ogledava še pomembno pravoslavno romarsko pribežališče, samostan Ostrog . Cesta do samostana je izredno "zabavna" . Če vam ni po poti nič letelo po kamperju, potem na vrhu vseeno preverite če so vsi vijaki na svojem mestu in to vključno z vašimi . Je pa samostan izredno zanimivo vklesan v skalo . Do njega se lahko iz spodnjega parkirišča povzpnete peš ali pa se zapeljete na gornje parkirišče .



samostan Ostrog

Pot proti Šavniku in Žabljaku precej spominja na gorate predele Slovenije . Prijetni, daleč od vsega odmaknjeni kraji, slikovita in zavita pot in tudi gorski zrak je bil več kot dobrodošel. Do Žabljaka sva po 250 km prišla precej utrujena, se malo razgledala naokoli in se zasidrala v kampu " kod Boče" na regratovem travniku .Planinsko urejen kamp z razgledom na Durmitorske vršace, travnike in pašnike s svežim gorskim zrakom je pravi balzam v primerjavi z vročino na obali . No, ne bi bili v Črni Gori , če ne bi lastnica takoj prišla k nama, povedala kaj ima in kaj vidiva ter da imajo danes družinski praznik ( črnogorci so praznovali obletnico odcepitve) in seveda sva bila že vabljena na roštiljado . . .Spanje v hladni noči ( 10 st. ) je bilo prav prijetno.
Naslednja dva dneva sva uživala ob pohodih okoli ledeniškega Crnega jezera in jezera Zminje pod Durmitorskimi vršaci, kjer voda izvira v obliki slapov v jezero . Prav zabavno je tudi prečkanje teh slapov .Kar nekaj poti sva prehodila v bližnji okolici, pa še bi lahko ostala tam kakšen teden ali dva .Durmitor ponuja čudovito neokrnjeno naravo, vzpone na več kot 2500 m visoke planine ( Bobotov Kuk ), nešteto pohodnih poti, ribolov in seveda rafting po Tari . Precej domačinov pozna vsaj enega Slovenca-raftarja in vsi povejo, da Slovenci više od vaše Soče, vole našu Taru .In tudi Žabljak premore vse kar potrebujete .Pozimi pa imajo urejene tudi tekaške proge in nekaj malega smučarije . Pravi raj za ljubitelje neokrnjene narave. Cena kampa €9 z elektriko .In odlično Nikšičko pivo v marketu stane €1.30-za dva litra !



Durmitor



















Iz Žabljaka se po čudoviti pokrajini zapeljeva proti mestu Đurđević Tara oziroma mogočnemu mostu čez sotesko reke Tare ki pelje v ta kraj. Bolj kot 356 metrov njegove dolžine, človeka presune pogled navzdol proti strugi reke Tare, celih 172 m niže. Kar malce omotična sva se sprehodila po mostu.
Soteska reke Tare je najgljoblja v Evropi in druga najgloblja na svetu, pogled navzdolj je pa naravnost srhljiv ! Je pa Tara prava evropska lepotica in uvrščena v UNESCO-ovo svetovno dediščino. Skoraj celotno strugo je pa moč videti le z večdnevnim raftanjem . Nekaj kilometrov niže se cesta spusti skoraj do rečne gladine oziroma do mesta koder se prične spust z rafti ali splavi.





z stopalom in . . .



. . .prstom za boljšo predstavo 172 m višine





bistra reka Tara



356 metrski most čez reko Taro


SRBIJA

Pot naju vodi naprej skozi Mojkovac, Bijelo Polje do mejnega prehoda s Srbijo.Na črnogorski strani malo "popričava" s policistom in prosiva za žig v potni list. In on v zajebanciji : Pa šta, još broj telefona da vam napišem u pasoš ? Zajebancije v teh krajih ni ne konca ne kraja. Mislim, da ni treba poudarjati, da nama je to popolnoma simpatično.
Skozi slikovito sotesko reke Lim, vodi precej ozka in zavita cesta mimo mest Prijepolje in Nova Varoš, se pa pred Zlatiborjem razširi v tropasovnico . Srbija se v dobrih dvajsetih letih zelo malo spremenila. Pred 22 leti sem tudi po teh koncih občasno vozil vojaške tovornjake namreč. Nebroj avtoodpadov, na katerih so stari golfi zamenjali fičote in stoenke in tudi precej T3-jev je vmes, tako da če kdo potrebuje kakšen rezervni kos pločevine, kar pogumno na pot . Za vsakim vogalom pa seveda " Pečenjara", ki ponujajo na oglju vrteče prašičke in jagenjčke . Uboge srbske živali !
Planota Zlatibor je zelo priljubljeno letovišče domačinov. Turistično naselje s pridihom starih časov bivše Juge je lepo urejeno, premore pa manjše smučišče, malo jezero, tržnico z domačimi dobrotami, zdravilišča in sprehode in pohode v neokrnjeno naravo. V lokalni restavraciji si privoščiva odličen prebranac in malo poklepetava z natakarjem. Seveda je ponovno tekel pogovor na relaciji Slovenija, Evropa, Srbija .
Pa povprašam možakarja; A kako se kod vas živi danas ? Ma jebi ga, isto kao nekad, pozovem ja društvo, pozoveš ti društvo, okrene se prase ili jagnje, pet gajbi pive, rakija, zajebancija, i to je to . A puno naših ljudi, koji su i inostranstvu skupljali pare i se sad vraćaju kući isto kažu, da se nigde ne živi kao kod nas. Če malo pomislim, ima prav . . .
Ker tu ni kampov, ga povprašam tudi kje bi se dalo prenočiti.
Ma nema problema, evo imaš šumu tamo i ovamo,samo da nikome ne smetaš .In prenočila sva v šumi nad mestom, skupaj z družino Romov z malim šotorom in razpadajočim, več kot dvajset let starim Passatom. Voščili smo si "dobroveće" in mirno zaspali .



Welcome to Srbija



Zlatibor



spavanje u borovi šumi

BEOGRAD IN KONCERT AC/DC

Naslednji dan pa skozi Užice, Čačak in Gornji Milanovac proti Beogradu. Ponovno avto odpadi in pečenjare in moja več kot dvajsetletna nostalgija. V Beogradu si najprej ogledava parkirišče pri hotelu Nacional, ki ga uporablja kar nekaj naših avtodomarjev . Nič slabega za eno noč, zato se za dvonevno bivanje raje pobereva v kamp Dunav v Zemunu. Še prej se ustaviva pri Beogradski areni in po plakatih sodeč vidiva, da se v Beogradu vrstijo koncert za koncertom bolj ali manj znanih imen svetovne glasbene scene. In ponovno ugotoviva, da je Slovenija tudi kar se tega tiče ena k..... rupa.
V kampu Dunav pričakava prijateljici iz Slovenije . Kamp sicer nima nekih visokih standardov, but who cares anyway, je pa tu ponovno srbska gostoljubnost osebja, ki odtehta kakršnekoli anomalije . Uredijo nam prevoz s TAXI-jem do približno 15 km oddaljenega Beograda za cca. €13 . Taksisti so pa kot vedno vsi in vsak po svoje zanimivi ljudje, ki vam marsikaj povejo . Okoli sedmih zvečer pridemo v vroč in soparen Beograd, oziroma na stadion FK Partizan. Vzdušje je popolno, staro in mlado iz vseh koncev in krajev Balkana, nekateri bolj,nekateri manj trudni predvsem od piva, podjetni domačini s hladilnimi torbami prodajajo hladno pijačo in pečenja na tone.
O samem koncertu pa naj le to. Če je komu vsaj malo všeč ta zvrst avstralskega rocka in tega ni videl v živo, mu je lahko le žal. To je bil enkraten spektakel brez primerjave, z mega ekrani na vse strani, specialnimi efekti da te kap, pozitivna energija in ritem pa nam enostavno niso dovolili da bi se odpočili od norega dvournega plesa in ploskanja. Legendarno Angusovo preigravanje kitare na vse nemogoče načine , zaripel Brianov glas in vsi posebni efekti skupaj, so skoraj 50.000 ljudi popeljalo v poplno ekstazo. Možakarjem ki so na sceni že več kot trideset let, smo na koncu koncerta, zaprepadeni od dogodkov minulih dveh ur, lahko rekli le ; Fantje, kapo dol !
Zanimivo, kako lahko tako majhna skupina združi skoraj 50.000 Srbov, Bolgarov, Hrvatov, Slovencev združi v eno samo celoto. Tam ni bilo mej, sporov, sovraštva ali drugih negativnih čustev. Dve uri smo bili AC/DC-nacija. Nekaj , kar vodilni tega sveta ne bodo nikoli spackali skupaj . . . bomo morali sami . . .


Pa še nekaj utrinkov iz koncerta . . .



[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=t9FUe3m5hpg&feature=related[/youtube]

Po koncertu smo si ob polnoči privoščili še sveži burek v centru mesta. Burekđinico bi pri nas sanitarna takoj zaprla, vendar je bil burek odličen. Precej pozno v noč smo ob pivu in rakiji premlevali koncertne dogodke, ki jih nikakor nismo zmogli dojeti.

NA JUG

Po večdnevnem bivanju v notranjosti Balkana sva potrebovala morje. Iz Beograda se zapeljeva po AC "Bratstva i Jedinstva", verjetno najbolj neprometni avtocesti daleč naokoli, proti Makedoniji in Grčiji . Že v Beogradu sva bila opozorjena na prihajajoče neurje. Ulovilo naju je pa tik pred Makedonijo. Še v Srbiji sva v dežju obnovila zaloge, takoj za mejnim prehodom pa je pozno popoldne postalo noč. Oblak se je utrgal, lilo, bliskalo in pihalo pa je na vse strani neba. Tovornjaki, ki so vozili pred mano so plužili skozi, po cesti odtekajočo maso vode in vse skupaj je bilo podobno zimskemu pluženju snega. Na bencinski črpalki dotočiva nafto in iz pogovora s črpalkarjem razberem, da bo tako vreme trajalo še nekaj dni. Makedonijo prihraniva za "prihodnič" in se podava v nočno-nevihtno vožnjo mimo mest Kumanovo, Prilep in Bitola do mejnega prehoda Niki. Makedonci mejnih prehodov ne označujejo prav na veliko, zgodovinski spor zaradi grške pokrajine Makedonije, ki je bila včasih v makedonskih rokah jim to ne dopušča. Grki su Cigani, povejo vsi ki jih zanima kam sva namenjena.
Na mejnem prehodu Niki pa še napaljen policist, ki hoče videt kamper . Tudi on je kupil rabljen kombi in ga predeluje v kamper. Vidi prenosni WC in izstreli ; Pa moram da bušim rupu za WC ?

LEFKAS IN NEKAJ SEVERNE GRČIJE

V Grčiji pričneva uporabljati WOMO-ov vodič za severno Grčijo, tako da kljub pozni uri, nevihti in nekaj lutanja najdeva parkirišče v kraju Arnissa ob jezeru Vegoritida. Po 740 km vožnje iz Beograda, utrujena "rukneva še eno pivo" in greva spat.
Prebudiva se v sončno jutro, z lepim razgledom na jezero in Romi na bližnjem travniku ki veselo kramljajo in prepevajo v novi dan. Le zakaj se nama to dogaja ?
Nekje globoko v svoji duši sva tudi midva tam nekje . . .
Pot do Lefkasa vodi delno po novi avtocesti, delno pa po stari in zaviti gorski cesti do Ioanine. Do Arte in Preveze pa se popolnoma zravna . Grčija je najna stara in vedno dobrodošla prijateljica in tako jo vedno vzameva in skoraj nič naju tam ne more presenetiti.
Kar nekaj znancev me je vprašalo o trajektni povezavi z Lefkasom. Bila je in ni je več . Iz Preveze se cesta potopi pod morje skozi kratek tunel in v šali komu odgovorim, da je izdelan iz stekla in vanj tolčejo morski psi . Ne morem verjeti , koliko ljudi prebledi ob omembi tunela pod morjem ? Sicer pa na otok vodi plavajoči most. O.K. pride se po cesti
Lefkas ali po grško Lefkada je majhen otok, katerega lahko zaokrožite v dobrih sto kilometrih. V cestnem Atlasu je vzhodna obala označena kot slikovita, osebno pa sva bila nad zahodno obalo precej bolj navdušena. Tudi gorata notranjost ponuja lepo naravo in idilične vasice vredne postanka. Nekatere Taverne že ponujajo možnost parkiranja in spanja prikolicam in kamperjem, v primeru če si tam privoščite obrok seveda.
In seveda sanjske plaže na zahodnem delu. Nekatere ni moč obiskati z vozilom večjemu od naših vw camperjev. Zaradi serpentin in ozkih ulic skozi vasi. V klif vklesane plaže ne dopuščajo ravnodušja, večina pa nudi možnost nočnega počitka ali divjega kampiranja . Kakorkoli že , pospravite smeti za seboj ! ! !




jezero Vergorida



najbližji sosedi na Gialos beach



popolni mir







in zakaj moram domov . . .



. . . ? ? ?









Porto Katsiki



Capo Dukato



Porto Katsiki



pred nevihto

Nearada se posloviva od sanjskih plaž in še vedno nama ni jasno da ne morava ostati tu. Raziščeva še malo obalo do albanske meje, ne nudi nič ,ali pa vse. Nama je bila všeč Precej miru in možnosti za spanje, sva pa popušila , zaradi praznika. Vsaka senca je bila zasedena, zato sva še malo zavila v nama znani kamp pri Pargi .
Trajekt do Ancone gre pozno zvečer. V Plataniji si privoščiva še odlično večerjo ob sončnem zahodu- skoraj malo kičasto .
Balkan Tour je pri koncu.

To potovanje je bilo nehote namenjeno uživanju narave in druženju z ljudmi. Vrhunci so bili ; Biokovo, Durmitor, koncert AC/DC ,plaže na Lefkasu in nenazadnje prisrčna Balkanska gostoljubnost, od katere se zadrti slovenci žal nismo naučili nič. Razni pripadniki razvite severne Evrope so debelo gledali in zmajevali z glavo ob najnih pripovedovanjih. Za nijh je Balkan čista eksotika, ki jo poznajo zgolj iz dnevnih poročil. Njihovi camping vodiči tja ne sežejo . Da je tam nevarno, pravijo.
Balkan diha s svojimi pljuči in ga je takega treba razumeti . In to je tisto, kar ga naredi enkratnega . . .
Spomnim se časa služenja vojaščine v Vojvodini. Kamorkoli smo prišli, so nas vedno prisrčno in gostoljubno sprejeli in bogato pogostili. Te vrline premorejo še danes . Če pa koga zanima, kako bije balkansko srce, naj si prebere odlično knjigo Gorana Vojnovića " Čefurji Raus", ki je ugledala tudi enkratno odrsko upodobitev, ki jo je odigral Aleksandar Rajaković-Sale.







P.S. Zaman boste iskali GPS koordnate in naslove kampov. Moj GPS nima karte za omenjana področja in sva z nekaj lutanji prevozila z zemljevidom brez težav.

Kampi pa nahttp://www.avtokampi.si/default.asp
in stell platzi na http://www.womo.de/



starejši švicar na potovanju



Europa Palace-trajekt družbe Minoan