Del potopisa objavljam zdaj, preostanek pa še pride! Je preveč vsega ..


1. dan
7. 2. 2014
367163 km

Čeprav sva s punco želela oditi že dva dneva prej, naju je obsežna priprava Trole za pot prisilila v odhod komaj danes.

Okoli enih popoldan štartava iz Ljubljane, 2 stopinji nad ničlo, sneg, plundra, megla. Že kmalu na primorski avtocesti pa se vreme zjasni in posveti sonce, ki naju spremlja praktično do konca dneva. V Postojni zavijeva z avtoceste in se podava proti Ilirski Bistrici. V Postojnskih koncih je dobesedno katastrofa, porušena drevesa, žled, poplave. Prav žalostno izgleda vse skupaj. Pot dalje poteka brez večjih zapletov, v Ilirski Bistrici dotočiva gorivo in z avta spereva sol, ki jo je pobral na poti.

Hrvaška meja, policistka na carini vpraša: »Kamo idete?«
»U Grčku.«
»Štaaaa? Pa če izdržati ovaj avto?«
»NADAM se, nemojte me plašit.«
»Svaka čast, sretno!«
Z meje se odpeljeva dalje, plačala dvojno cestnino, takoj v Bakru pa zavijeva na Jadransko magistralo po kateri se peljeva mimo Krka, Raba in se ustavila v Prizni. Drugače živahno pristanišče, kjer poleti vozijo trajekti na otok Pag, takole v zimskem času pa je pravo mrtvilo. V vasici je videti le nekaj mačkov in lokalnih starčkov, tako da se odločila, da bo to najbrž dobro mesto za prvo prenočišče. Dvigneva streho, skuhava večerjo, potem pa ob igri enke in po nekaj pirčkih počasi utoneva v spanec in krstiva Trolo s prvim spanjem v njej. Okoli naju divje piha veter, midva pa sladko spiva pod zelnim oklepom.

Lahko noč.

Končno na poti


Gremo spat.



2. dan
8. 2. 2014
367391 km

Srečna, da sva tako spokojno preživela prvo noč, brez trkanja domačinov na okna ali ozeblin, si privoščiva obilen zajtrk in vriskava ob pogledu na morje, medtem ko nama sonce greje prezeble koščice. Trola že teži, da gremo dalje, zato se odpeljemo. Ob pristni bosanski glasbi, ki nama jo je na kasetah podarila natakarica iz Ljubljane, veselo prepevava in iščeva ob cesti kako kavarno. Le ta se končno pojavi šele po kakšnih 50 kilometrih vožnje, saj so sicer živahne počitniške vasice in kempi v tem delu leta pravo mrtvilo. Komaj da nama nasproti pripelje kak avto. Končno najdeva odprt lokal in na soncu lokava kofeinsko tekočino.
Naslednji postanek je Zadar. Ker sva odločena podpreti mestno upravo, v parkomat zbaševa 10 kun, nato pa ugotoviva, da parkirnine sploh ni potrebno plačati, saj je parkiranje v tem času dneva že zastonj ... Sprehodiva se po lepem mestu in se po nasvetih lokalcev nabaševa še midva, v gostilni Dva ribara se mastiva z morskimi specialitetami. Skočiva še na razstavo o kavi, prespati pa se odločiva v Biogradu na moru, kjer najdeva na pomolu lep kotiček za nas tri. Spet celo noč brije veter, a to naju sploh ne moti, saj naju prav sunki vetra lepo zazibajo v spanec ...

Dobro jutro!


Jutro v Biogradu


Malo kiča


3. dan
9. 2. 2014
367539 km

Zjutraj se zbudiva, ko valovi, ki butajo čez pomol umivajo najino hišo.
V bližnji kafani spijeva kavo in zbeživa pred morsko burjo dalje na pot. Pičiva po magistrali in ob cesti naju pritegne pogled na mestece Primošten, zato se odločiva za krajši postanek. Ni čudno, da sva edina avanturista v mestecu, saj dežuje kot na sodni dan, a to naju ne zmoti, da ne bi malo raziskala tega čudovitega kraja. Najbolj naju očara staro pokopališče pri cerkvici nad mestom, kjer pod palmami in s pogledom na odprto morje počivajo duše morskih gusarjev ... Posušit se odpraviva v edini odprti bar v mestecu, kjer lokalni čičoti pijejo pivo, z rumenih sten, obarvanih najbrž z nikotinom, pa naju gledajo nešteti plakati z navijači Hajduka. Kreneva dalje in na poti veselo pozdravljava (rdeče) katre, TAM tovornjake in druge krasne stare jeklene konjičke, ki pa večinoma bolj nepremično počivajo po dvoriščih in vrtovih ... Proti večeru se ustaviva v Makarski in si kar na parkiršču v centru mesta skuhava večerjo ter še malo raziščeva mestece. Za spanje se odločiva v bližnjih Drašnicah. Zelo ljubka majhna počitniška vasica. Parkirava kar pod starim borovcem ob cesti in po nekaj partijah štiri v vrsto sledi čas za spanec. Sredi noči naju zbudi zvok avtomobila. Prisluhneva, saj ugotoviva, da se je ustavil za najinim avtom. Slišiva, kako nekdo izstopi in začne hoditi okrog kombija. Z baterijo posveti v notranjost in počutiva se malo neprijetno, saj ne veva, kakšne so namere. A zjutraj ...



Na poti


Čas za kosilo


Pranje posode



4. dan
10. 2. 2014
367746 km

... se zbudiva v sončno jutro! Za vogalom lokalci v gajbicah že prodajajo sveže ulovljene ribe in vaška skupnost z zanimanjem opazuje nova prišleka, parkirana v mestu ...
Tako se nama tudi zdi, da prejšnji večer v avto ni svetil kakšen potencialen ropar ali zbiralec slovenskih ledvic, temveč le kak začuden domačin. Ne pustiva se motit domačinom in si v jeklenem domu postreževa z obilnim zajtrkom.
Že sva spet na cesti. Vasice in mogočne gore na levi, modro morje na desni, midva pa veselo nabirava kilometre in brziva proti Dubrovniku. Kmalu sva na Bosanski meji. Policistka, ki najbrž preživlja PMS ali pa jo je zapustil mož, z zateženim frisom zlovešče nad naju naščuva dva policista in le-ta začneta histerično preiskovati avto in gledati v vsako luknjo, škatlico, vrečko, tubo, razpoko, žep, smeti, kje sumljivi Slovenci tovorimo droge. Ker na žalost nič ne najdeta naju kislih obrazov spustijo dalje, film v fotoapartu pa je bogatejši še za en zanimiv prizor ...  Zopet na hrvaški strani na osameli plaži preprosto kosilo in lagano dalje. Ustaviva se v Dubrovniku in raziščeva njegove skrite ulice, zapuščene vrtove, rajske cerkvice in med lužami skačeva po starem obzidju. Na žalost spet dežuje, a to naju niti ne moti, saj je samo mesto tako zanimivo, da oprostiva tudi vremenu. Postanek v Lidlu, ki na Hrvaškem pravzaprav ni tako 'jeftin' kot obljubljajo in dalje, poiskat kotiček ki bo danes najina spalnica. Na poti kmalu za Dubrovnikom zagledava odprt avtokemp. Prijazna gospa naju sprejme pod svojo streho oz. bolje rečeno pod svoje drevo ne vrtu, čeprav je kemp v tem času leta zaprt. Danes je torej luksuz – imava elektriko in tako lahko bolj pošteno ogrevava avto, kuriva luč, in na sploh ceniva vse male reči, ki se zdijo človeku v običajnem vsakdanu tako samoumevne, na takšni poti pa to sodi že v kategorijo štirh zvezdic ...

Hotel pri prijazni teti



5. dan
11. 2. 2014
367897 km

Zjutraj se posloviva od prijazne tete, ki nama je posodila svoj vrt in pot nadaljujeva v Črno Goro. Na meji nama vesel carinik pregleduje potne liste
in vidno je navdušen, nad najino 'kućo putujućo' kot jo poimenuje.
Sledi prvi postanek v Hercog Novi. Veliko obalno mesto, polno socialističnih stolpnic, ki se gnetejo v hrib, a staro mestno jedro s svojimi kamnitimi hiškami, skrivnimi ulicami, neštetimi stopnicami in rajskimi vrtički človeka skoraj prepriča, da bi tam kar ostal ... Sploh ker je tako toplo, da je za sprehod dovolj samo jopa, kočno pa sonce ni več nek abstrakten pojem in nama prav pošteno pripeka v nasmejane obraze ... Kupiva si tudi črnogorsko SIM kartico, saj od tu so klici in sporočila v Slovenijo nepredstavljivo dragi. Ker smo le v Črni Gori, kjer je vse malo bolj 'polako', zaradi ležernega dela uslužbenk v telefonskem centru dobiva kazen z parkiranje, za 13 minut zamude naju čaka položnica za 5 EUR ...
Kreneva dalje in del poti naju popelje trajekt, ki transporterju skrajša pot za dobrih 50 km. Nadaljujeva po kopnem in prevoziva obmorsko mesto Kotor ter se začneva strmo vzpenjati po cesti, ki vodi v hribovje nad morjem. Da je razgled prekrasen, najbrž ni treba posebej poudarjati, le Trola zažene lažni alarm in malo začne zakuhavati, vendar se kmalu premisli in pridno povleče na vrh planote. Prav hecno je, kako se tako visoko, sredi čudovite narave, ob cesti en za drugim vrstijo številni avtosaloni z neskončno ponudbo avtomobilov. Kot da bi pri nas prišel na Pokljuko in bi na vsakem polju stal en avtosalon.
Na planoti leži tudi mestece Cetinje, ki pa naju pusti precej ravnodušna in bolj naju navdušuje misel, da bova že čez nekaj ur v Podgorici srečala najine črnogorske prijatelje, s katerimi se poznamo iz Prage.
Luko počakava na pivu v baru Praga, kaj pa drugega, on pa naju napoti kar k sebi domov.
Tam naju že čaka tudi njegov brat in mama, ki pripravi tako pojedino, da sva sita še vsaj za nekaj dni. Ko že misliš, da boš eksplodiral od vseh dobrot, ki si jih pridno natlačil vase, ti mama suvereno porine pred oči, ki že malo motno gledajo od vsega šoka, ki ga je doživelo telo zaradi količin hidratov, maščob in ostalega, še največji kos torte, kar jih je človek videl in veselo gleda, kako ješ, jaz pa razmišljam da zdaj razumem, zakaj ljudje dobivajo sladkorno bolezen ...
Malo še klepetamo, obvezno morava poskusiti domačo rakijo, nato pa se odpravimo še v mesto. Natančneje pred gimnazijo, ki so jo obiskovali najini prijatelji. Tam nas čaka druščina malih cigančkov, ki nas kar nekaj časa pošteno zabavajo, ko se drug pred drugim hvalijo s pestrim naborom svojih znanj – na repertoarju so petje, ples, angleščina – 'vacenoj', beatbox, osnove borilnih veščin in ostalo. Vmes še prav gosposko skadijo kak čik in spijejo malo piva, če si ga raje ne zlivajo za vrat.

Avto prvič na trajektu.


Črnogorska idila


6. dan
12. 2. 2014
367897 km

Spiva pri Miju in njegovi družini, ki naju prijazno sprejme pod streho svojega doma, čudovito kamnito hišo, ki leži na gričih, ki se vzpenjajo nad Podgorico.
Zbudiva se, ko ura že kaže popoldan in si privoščiva nekaj, kar sva že dolgo čakala – vroč tuš! Vmes nama Mijo pripravi obilen zajtrk. Tako obilen, da mu medtem, ko prinaša na mizo nove in nove jedi, nekaj jajc z najinih krožnikov čudežno poleti na njegov, saj rabiva v želodcu prostor še za druge dobrote, ki nama jih ponuja – sir in ajvar, olive, salame ... – vse domače. Potem se seveda od napora, ki ga takšno prehranjevanje tirja, moramo še malo spočiti ...  Končno se odpravimo v mesto, zdi se mi, da je Miju in Luki kar malo neprijetno, saj želita na naju napraviti vtis z znamenitostmi in lepotami Podgorice, ki pa jih – roko na srce – ni prav veliko. Stara socialistična gradnja, razpadajoče hiše, onesnažene ulice, obilica smoga res ne napravijo blaznega vtisa, a to nama je vseeno, saj se imava lepo v družbi prijateljev. Nato se odpeljemo v nek nakupovalni center, ki je seveda za kontrast od mesta supermoderen, tam igramo biljard in mikado. Spet k Miju domov, kjer se (spet) prenajeva z vsem kar nama nudi, potem pa skočimo še na zadnjo pijačo z ostalimi in s sprehodom po mestu in slovesom zakjučimo dan.

Črnogorska gostoljubnost


Trenutno nedelujoča podgoriška legenda


7. dan
13. 2. 2014
368071 km


Posloviva se od Mija in obdarovana z domčimi salamami, olivami, ajvarjem in vinom nadaljujeva pot proti albanski meji.
V Albaniji sva bila že za kratek čas pred tremi leti, zato sva se veselila ponovnega obiska, saj naju je prvič navdušila s svojo lepo naravo in prijaznimi ljudmi.
A prvo velja večinoma le za jug države. Tokrat se pripeljeva s severa, ki je absoluten kontrast juga. Nekaj besednih zvez, ki bi lahko opisale te del države so:
avtoceste brez ograje, ljudje s kolesi na avtocesti, ljudje s kolesi na avtocesti v nasprotno smer, mrtvi psi, razriti makedami z lužami (ki bi si najbrž zaradi svoje veličine že zaslužile kar naziv jezera), hiše, na pol zgrajene, hiše, na pol porušene, prav tako pa pomembno vrednost pri krašenju okolice dodajo smeti v različnih oblikah in razsežnostih.
Na »idilični« bencinski črpalki se ustaviva na kavi in tam Tilen sklene prijateljstvo z mladim Alancem, ki že po nekaj minutah pogovora prosi za njegov Facebook (in tudi, če bi mu lahko zrihtala kakšno službo v Sloveniji).
Ko kreneva dalje, se zatakne pri mestu Dures, saj naju pomankljive oznake cest vodijo čez isto krožišče, tako da se kot v kakšni risanki peljeva kakšne sedemkrat čez in se počutiva že prijetno bedasto, to pa seveda nadvse zabava gledalce domačine.
Čim hitreje si želiva biti spet na jugu, zato probava prevoziti kar največ a pred Vlore naju začne loviti tema, zato se ustaviva in prenočiva pred hotelom ob cesti, ki ravno tako ni najbolj romantičen prostor pod luno, a ker že malo veva, kaj naju čaka naslednji dan, nama je to pravzaprav še kar vseeno.



Kafana


8. dan
14. 2. 2014
368371 km
Zjutraj se odpraviva dalje. Mislim, da bi se dalo trditi, da je Vlore nekakšen mejnik med katastrofo severa in lepoto juga Albanije.
Ko človek prispe iz mesta, se pred njim na desni začne odpirati čudovita obmorska pokrajina, ki se meša z mogočnimi gorami na levi, ljudi in naselij je čedalje manj; tu vladajo divjina, mir in brezmejne lepote narave (in pa črede ovc in koz, ki pogosto upočasnijo prevoz s svojo navzočnostjo na cesti ).
Cesta iz Vlore vodi čez prelaz, ki je slikovit zaradi svoje dvojnosti – sever je zaraščen z iglavci, takoj ko človek prečka vrh in se začne spuščati, pa ga pričkaka grmičasto skalovje z enim izmed najlepših in najbolj divjih pogledov na morje, ki si jih lahko predstavlja.
No, midva sva na ta pogled čakala dlje, kot sva načrtovala, saj naju je že po nekaj ovinkih vzenjanja presenetil zastoj, ki je nastal zaradi tovornjaka, ki se je zagozdil v ovinek! Kakšno uro ostali vozniki skušajo na vse možne (in nemožne) načine pomagati tovornjaku, a počakati moramo na vlečno službo. Po dobri uri se spet svobodno na cesti in vriskava zaradi lepot, ki naju obdajajo.
Vriskava zaradi lepot, ki naju obdajajo in ko prevoziva neskončne kilometre ovinkov se ustaviva v majhni vasici, kjer nama lokalna mama v svoji gostilnici skuha dobro kosilo. Za sporazumevanje služijo predvsem pantomima in nasmeh.
Prespiva blizu grške meje, kjer nama za hotelom prijazno odstopijo del terase in luksuzno oborožena z elektriko in vodo zaključiva še en lep dan.

Tovornjak na prelazu


Na drugi strani prelaza






Puloverje stran!


Splav







9. dan
15. 2. 2014
368504 km

Po zajtrku, ki ga pojeva že v kratkih hlačah kreneva dalje proti Grčiji.
Morsko ožino prečkava z »impresivnim« splavom, naj govori slika namesto besed ... Še čez zadnje albanske luknje na cesti, pomahava še zadnjim kozam, kravam ter ovcam na cesti in – živjo Grčija! Po praznih cestah, obsijanih s soncem se počasi prebijava proti jugu. Kosilo v Troli z razgledom na morje in dalje, počasi začneva gledati za primeren prostor, kjer bi se lahko danes utaborila. Sva že blizu Patre a v tem delu Grčije res ne bi želela spati, saj je ta del Grčije pravi razsul; povsod smrdi po kanalizaciji in vse je dokaj v razsulu, prav tako se nama zdijo malo čudaški tu tudi ljudje. Ker naju že lovi tema, po naključju najdeva majhno obmorsko letovišče pred Patro, kjer nama spet pomagajo domačini in prijazno ponudijo, da lahko prespiva pred njihovo gostilno ter posodijo elektriko. Še pivo, da proslavimo prihod na skorajšnji cilj in lahko noč!

Kuhamo


Na poti


Most vreden 13€


Še eno kosilo


Ena frape, parakalo!


10. dan
16. 2. 2014
368504 km

Še zadnji dan poti je pred nama. Prečkava ožino pri Patri, kjer se podava čez most in zanj odštejeva 13 EUR! A ker je to poleg zamudnega trajekta edina možnost, nimava izbire in pač prispevava z znesekom v grško državno blagajno ... Sva na Peloponezu in samo še nekaj ur vožnje naju loči do cilja! Prevoziva še zadnje ceste in pred nama se začne odpirati nižina pred Nafpliom, kjer se bohotijo nasadi pomarančevcev in na večini gričev počivajo ruševine starogrške zgodovine. Prispeva v Nafplio, več o njem kdaj drugič. Malo melanholična, da se je avantura končala, se hkrati veseliva naslednjih 4 mesecev, ko bo Grčija najin novi dom. Ali bolje rečeno najin drugi novi dom, saj bo najin prvi, Trola, ves čas ostal z nama!

NA CILJU!!!



Nadaljevanje potopisa sledi, fotk bo pa še več. Ko uredim album vam prilepim link.

Ah, spomini... Zelo lepo in doživeto spisano!

LP

Bolj ko prebiran, bol se mi cedijo sline

Srečno na poti in čimanj komplikacij

Arks... na kratko: BRAVO!
Uživajta.

...lepa, lepa...

žIV