V četrtek popoldan po službi sem se preko Rateč, Tolmezza in Forni di Sopra odpeljal do Lago Misurina ter prenočil na PZA v bližini jezera.
Najdi vsiljivca
Naslednje jutro sem videl, da imajo z bližnjega parkirišča organizirane vožnje z Landroverji na Monte Piano, kjer je muzej 1. svetovne vojne na prostem. Pa sem si šel zadevo ogledat. Kapo dol tistim, ki so se borili po teh jarkih na 2.200m.
Po kosilu je sledil premik naprej in sicer vožnja preko Passo Giau in Passo Marmolada v Canazei.
Ko bom velik ...
Norci ... tale je šel še počasi.
Proti večeru sem prispel v Canazei in se namestil v kampu Marmolada. Kar lušten kamp s še bolj luštno in prijazno receptorko, ki zna angleško brez pretiranega italijanskega naglasa.
V soboto sem nameraval na Passo Pordoi, od koder bi se povzpel na tritisočaka Piz Boe, a se vreme ni strinjalo z mojimi načrti. Kmalu po zgodnjem zajtrku je začelo deževati, zato je sledila sprememba plana. Proti severozahodu se je začelo odpirati, zato sem se odpravil proti Passo Stelvio, ki sem si ga že dolgo želel prevoziti.
Ravno ta dan so imeli tradicionalno vožnjo starih traktorjev.
S Passo Pordoi sem nadaljeval proti Švici. Naslednji v vrsti prelazov je bil Passo Bernina ...
... s slavnim Glacier Expressom.
Sledil je spust do St. Moritza, ogled mesta (toliko Maseratijev, Rolls-Roycev in podobne mašinerije v življenju še nisem videl na kupu) ter proti večeru namestitev v kampu Silvaplana par kilometrov ven iz mondenega letovišča.
Urejeni po velikosti
Spalnica s pogledom na jezero
Naslednje jutro ...
Brez visokogorja pri meni ne gre, zato sem se z gondolo odpeljal na 3300m visok Piz Corvatsch. Dol sem se peljal samo do vmesne postaje na 2700m, nato pa v dolino nadaljeval peš.
Švica brez krav? Na-a.
Tipična Švica ...
Medtem, ko je bilo v gorah precej mirno, je v dolini pihalo. Raj za kajterje.
Popoldan je sledil premik proti jugu, cilj je bil Lago di Como, kjer sem nameraval prespati in naslednji dan mogoče skočiti še do Lugana. Ampak spust v italijansko nižino je bil grozen. Ko ti po prijetni klimi na 1.500 metrih udari v glavo neznosna sopara, bi se najraje obrnil in šel nazaj. V okolici jezera je bilo tako neznosno soparno, da sem se odločil, da nadaljujem naprej. Rezervna destinacija je bil Lago di Garda, a tudi tam ni bilo nič bolje. Vlaga skoraj 100%, pripravljalo se je na dež ... zato sem nadaljeval proti Sloveniji. V Trbiž sem prišel ravno v času, ko so Italijani in Angleži streljali enajstmetrovke. Nič čudnega, da je izgledalo, kot bi prišel v mesto s policijsko uro.
Ker sem imel vožnje že dovolj, sem se zapeljal le še do Rabeljskega jezera in padel v posteljo. Klima za spanje je bila tukaj ravno pravšnja.
The end
