Lep pozdrav,
Sem nekje na disku najdu potopis, ki sem ga enkrat napisu. Zadeva se je odvijala pred ene petimi leti, po Balkanu. Posadka: Folci, Neža in jest.
Je bil kr žur šlo je pa nekak takole...



Balkan expres

Leto je prišlo naokoli in izbira novega dopusta je bila očitna. Smer jug, o prevoznem sredstvu pa tako ali tako ni bilo pomislekov. S Folcijem, zračno hlajenim 1600 kubičnim VW transporterjem, izdelanim leta 1977. Časa ni bilo na pretek, točno tri tedne. Skozi Dalmacijo, kratek odsek Bosne, v Črno goro, preko Albanije, v Makedonijo in končno v Bolgarijo, kjer je na vzhodu čakalo Črno morje, cilj najine avanture. Da bi bil seznam držav še popolnejši, sva se odločila vrniti preko Romunije in Srbije.

Jadranska magistrala
Na ljubljanski obvoznici je Folci skoraj iz navade zavil proti Postojni. Hitro sem ga popravil in nadaljevali smo v smeri Novega mesta. Bil je vrhunec turistične sezone in nisva želela obtičati v kateri izmed kolon na slovenski obali. Odločila sva se za pot preko Novega mesta, Metlike, Karlovca, Plitvičkih jezer in table »Bihač«, kjer smo s prijatelji na levo zavili leto poprej. Kraji na tej poti niso posebno razburljivi, kolonam pa sva se izognila uspešno. Ker naju je neučakanost priganjala, sva hrvaško obalo prevozila brez ustavljanj. Naužila sva se prekrasnega izliva reke Neretve, kjer okolica bujno zeleni, povsod pa prodajajo mikavno sadje. Po dobrih 700 km vožnje naju je večer dohitel malo pred Dubrovnikom. Za prvi dan je bilo dovolj. Zavila sva v prvi kamp, se utaborila, skuhala večerjo in se odpočila. Zjutraj se nisva pretirano ukvarjala s problemom zgodnjega vstajanja. Za to je poskrbelo kar sonce, ki je Folcija segrelo v mikrovalovko. Zajtrk s kavo nama je dobro del, Folcija pa je minuta jutranjega ogrevanja dokončno prebudila. Počasi sva se vključila v poletni direndaj jadranske magistrale in za enim izmed naslednjih ovinkov naju je pričakal Dubrovnik. Dubrovnik nedvomno sodi med najlepša hrvaška mesta, imenujejo ga tudi biser Jadrana. Beleži bogato zgodovino, vse od antičnih časov naprej. V času balkanske vojne je utrpel veliko škodo, a kmalu po koncu so pričeli s saniranjem in s tujo pomočjo obnovili najpomembnejše kulturne spomenike, srednjeveške hiše in kamnite ulice. Tu smo leto poprej po štirih napornih dneh Guče počivali in si ob dobri morski hrani in vinu privoščili tudi malo kulture. Tokrat sva si za Dubrovnik vzela le toliko časa, da sva ga fotografirala s parkirišča ob poti. Pogled je popestrila elegantna petjambornica, zasidrana v zalivu. Kmalu zatem so se najina štiri kolesa že kotalila naprej proti črnogorski meji. In ta ni bila prav daleč. Kmalu sva se ustavila na repu dolge kolone, katere vzrok je bila počasnost črnogorskih mejnih organov. Takoj sva izmenjala nekaj stereotipnih šal in se predala čakanju. Vsaka stvar enkrat mine in kmalu sva pričela z uživanjem čudovite črnogorske obale. Zaradi hribovite obale se v mestu Herceg Novi cesta priključi morju in ves čas teče po obali Kotorskega zaliva. Kotorski zaliv je čudovit, cesta okoli zaliva ozka in ovinkasta. Promet je prijetno počasen, tako si lahko vzameš čas za razgledovanje. Pot pelje skozi Bijelo, Risan in nazadnje prispe v Kotor. Vse je bilo popolno in tudi Folci je predel, kot predejo zadovoljni Folciji. Ustavila sva se le dvakrat. Prvič sva se ustavila na plaži, da svoji razgreti glavi ohladiva v morju, in drugič, ko so naju ustavili lokalni pobalini in iz naju iztisnili euro za ekspresno pranje šipe. Prispela sva do Budve in čeprav je to črnogorski »top resort«, sva se raje odpeljala nekaj kilometrov naprej do Sv. Štefana. V mestu Sveti Štefan sva ob zarjaveli tabli »Avtocamp« zavila desno proti vhodu. Kampovsko osebje je predstavljalo arhetip črnogorca iz vicev. Preden je mojster v recepciji opazil, da sva parkirana pred rampo, se je Folci že skoraj ohladil. Po dolgem času ga je uniforma le privlekla na plano in opravil je svojo dolžnost. No, pa kako naj mu sploh zameriva, saj nameravava do konca dneva midva početi popolnoma enako in to ne službeno, ampak na plaži, s hladnim pivcem v roki. Proti večeru sva se peš odpravila na otok Sv. Štefan, ki je s kopnim povezan preko dolgega nasipa. Na najino presenečenje sva ugotovila, da vrata obzidja, ki obdaja otok, zvečer zaprejo. Obiskovalcem, ki na otoku niso nastanjeni v enem od hotelov je dostop omejen. To nama ni pokvarilo razpoloženja, v kampu sva si sama popestrila večer. Zjutraj sva nadaljevala pot proti albanski meji. V Petrovacu sva zavila v notranjost. V notranjosti je Črna gora vroča in pusta, zato sva jo izpustila z najinega seznama turističnih znamenitosti. Navila sva si muziko in uživala. Črna gora ni velika, čez nekaj ur sva se ustavila na parkirišču ob Skadarskem jezeru in se v miru razgledala po okolici. Po velikem modrem jezeru je lahkotno plavalo zeleno rastlinje in mu zagotavljalo zanimivo kontrastnost. Skadarsko jezero je razdeljeno na dva dela. Polovica pripada Črni gori, polovica Albaniji. Cesta med Golubovci in albanskim mejnim prehodom Han i Hotit ni bila ravno zadnji SCT-jev podvig. Pravzaprav je bila luknasta, ovinkasta, ozka in predvsem osamljena. Najprej sva pomislila, da sva zagotovo nekje zgrešila pravi odcep, vendar drugih možnosti pravzaprav ni bilo. Dvomi so se dokončno razblinili, ko se je pred nama prikazal mejni prehod. Na prestop sta čakala dva tovornjaka in trije osebni avtomobili. Ustavila sva se pred zapornico na črnogorski strani. Policaj z dolgimi brki se je počasi prizibal iz svoje pisarne. Ko naju je zagledal, se mu je razlezel nasmešek. »Ooo, Slovenci, kamo idete«? Navdušil se je tudi nad Folcijem. »A kola su vam kao iz filmova«. Kmalu je pojasnil, da se tudi on po svetu prevaža z za generacijo mlajšim transporterjem. Še preden smo si odločno postali všeč, je s potnima listoma izginil in nama jih čez nekaj minut vrnil s svežima žigoma. Na albanski strani je na vrsto prišel Folci. Sledila je dezinfekcija. Plačala sva dva eura in zapeljala čez prazen bazen, kjer naj bi bila dezinfekcijska tekočina. Največje delo sva imela z iskanjem uradnika, ki bi razumel vsaj nekaj malega angleščine. Na koncu se je le pojavil. Izpolnila sva formular, plačala dvajset eurov vstopne takse in odgovorila na nekaj rutinskih vprašanj. Prvi vtisi o ljudeh so bili hladni in zadržani.

Albanija
Po prvih kilometrih sva se prvič iz oči v oči srečala z betonskimi kupolami, ki so zapuščene samevale sredi polj in travnikov. Ti bunkerji so najbolj očitna zapuščina preteklega albanskega režima. Na celotnem ozemlju jih je diktator Hoxha »posejal« kar tričetrt miliona. Enver Hoxha je bil albanski komunistični diktator, ki je Albaniji vladal od leta 1944 pa do smrti leta 1985. Albanijo je v tem času vodil v politiko izolacije in imela je malo stikov z zunanjim svetom. Novembra 1990 je Albanija postala demokratična država. Tranzicija je bila težavna in občasno tudi nasilna. V preteklih letih se je situacija izboljšala in Albanija je pričela odpirati vrata turistom in popotnikom. Albanci imenujejo svojo državo Republika e Shqiperise, to v prevodu pomeni Dežela orla, kar je razvidno tudi z njihove rdeče zastave s podobo dvoglavega orla. Pot naju je vodila ob severnem delu Skadarskega jezera, mimo skrivljene table »Shkodra« in zapuščene bencinske črpalke. Folciju je takoj postalo jasno, da je to dežela starih Mercedezov in to ne pomeni nič dobrega. To je dokaz vzdržljivosti Mercedezov in znamenje slabih cest. In prav nič se ni motil. Ceste so si komajda zaslužile to ime.

V mestu Shkodra sva se najprej zapeljala do prve banke in se založila z albansko valuto »leke«. Za lovljenje prvih vtisov sva se usedla v restavraciji ob cesti in naročila kavico. Opazovala sva hiše, okolico in ljudi. Presenečena sva bila nad preprostostjo življenja, ki bolj spominja na dežele Azije kot Evrope. Tudi promet v mestu je po urejenosti bolj sodil v tiste kraje. Hiše so bile visoke, pogosto nedograjene, z balkonov pa so visele preproge in posušeno perilo. Ko sva skupino lokalnih policajev vprašala za pot, so ti debelo gledali in v albanščini razlagali vsak svojo različico. Četudi bi razumela albansko, bi bilo vsaj pet različnih možnosti. Nadaljevala sva po najširši cesti in se kmalu znašla v konvoju tovornjakov in kombijev, ki so bili namenjeni proti glavnemu mestu Tirani. Midva sva bila namenjena v Drač, ki leži v isti smeri. Ob reki sva opazila velike mreže za lovljenje rib, ki jih z domiselnim mehanizmom spustijo na dno reke, počakajo, da se ribe zberejo nad mrežo in jo nato spretno dvignejo. Ob cesti so eden za drugim stali prodajalci lubenic in melon, na bližnjem travniku pa je lokalna mladina zavzeto brcala žogo. Zaradi počasnega prometa in policajev, ki so naju ustavljali iz radovednosti, sva v Drač prispela proti večeru. Drač je danes glavno pristanišče Albanije in turistična prestolnica albanskega turizma. Je starodavno mesto. V času rimskega imperija je bil pomembno pristanišče na vzhodnem Jadranu in podaljšek znane poti »Via Appia«, ki je povezovala Rim in takratni Konstantinopel. Za Rimljani so v 16. stoletju sledili Turki, zadnji v vrsti osvajalcev pa je bil v času druge svetovne vojne Mussolini s svojimi enotami. No, naposled si ga le ponosno lastijo Albanci. Na južnem delu mesta se na 8 km peščene obale nahaja turistična riviera v stilu »last minute« letovišč. Eden ob drugem in v ravni liniji stojijo kvadratni betonski hoteli, pred njimi pa na peščeni plaži čaka na stotine ležalnikov s senčniki, barvno usklajenih in v ravni liniji. Ne ravno kraj, kjer bi človek želel počitnikovati dalj časa. Seveda o kempu ni bilo ne duha ne sluha, kajti tovrstni turizem v Albaniji ni ravno med najpopularnejšimi. Za spanje v kombiju nisva našla primernega prostora, zato sva se odločila prespati v hotelu. Receptorji nikakor niso razumeli, kaj bi pravzaprav rada. Naposled je pristopil mlad moški in nama v srbohrvaščini ponudil pomoč. Bil je Makedonec, lastnik hotela in restavracije, ki v Albaniji vsako leto preživi obdobje turistične sezone. Do naju je bil gostoljuben in prijazen, do Albancev ni bil tako prizanesljiv in je ves čas poudarjal: »Jao, kakve životinje su ti ljudi«. V sosednjem hotelu nama je za eno noč preskrbel sobo za 25 eurov, dalj časa pa niti nisva nameravala ostati. Popoldan sva izkoristila za namakanje v morju in poležavanje na plaži. Kljub stereotipni miselnosti o konzervativnosti Albancev tu o kakšni posebni zadržanosti ni bilo govora. Albanke so v bikinijih nesramežljivo kazale svoje obline. Izjema je bila le stara ženica, ki je z ruto na glavi in dolgim krilom, zavihanim do kolen, zakorakala v plitvo morje. Na horizontu, za plavajočimi dopustniki, so mirno čakale črno rdeče tovorne ladje. Večerjo sva si privoščila ob glavni ulici vzdolž obale, kjer se zvečer promenadno zbirajo domači turisti in se ob stojnicah z vsem mogočim kičem sprehajajo pozno v noč. Večerno promenadno sprehajanje je tu tradicija. Tisti večer nas je v hotele pregnala nevihta. Zjutraj je bil Folci povsem zaparkiran in po dolgotrajnem »tetris« manevriranju sva ga končno osvobodila. Poslovila sva se od najinega makedonskega prijatelja in se usmerila naprej proti Elbasanu. Navila sva radio in pričela s podrobnejšim planiranjem najine poti.

Slovo od Jadrana
Zapustila sva obalo Jadranskega morja. Naslednja naj bi bila črnomorska. Zaradi tesnega urnika sva se odločila izpustiti Tirano in se soglasno odločila, da jo obiščeva v eni izmed prihodnih prilik. Pot v notranjosti Albanije naju je peljala mimo naselij starih, rdeče opečnatih stanovanjskih blokov, kjer je na stotine satelitskih krožnikov iz vesolja lovilo signale in dokazovalo, da se tudi Albanija modernizira. Na strehah novozgrajenih hiš so v vetru vihrale rdeče zastave z dvoglavim črnim orlom, vmes so se našle italijanske in celo ameriške. Veliko Albancev je v težkih letih pretekle zgodovine pobegnilo v diasporo. Največ jih je zbežalo v Italijo, od koder se vračajo domov in si s prisluženim denarjem zagotavljajo visok življenjski standard. Na cestah so pogosti avtomobili z italijanskimi registracijami. In to niso stari avtomobili. To so najnovejši mercedezi, ki v deželi, kjer je konjska vprega in oslovski transport takorekoč vsakdan, delujejo nekoliko nenavadno. Tudi velike socialne razlike so eden izmed obrazov današnje Albanije. Hodževi bunkerji so množično prisotni tudi v notranjosti države in človeku se postavi vprašanje, komu so pravzaprav namenjeni. Sovražniku zunaj meja ali zastraševanju svojih ljudi? Sicer pa je za vse diktatorske režime značilna paranoidnost, ki jih običajno na koncu tudi konča. Ceste v notranjosti so bile slabe in pogosto celotni odseki makedamski. V Elbasanu sva se za kratko ustavila, natočila bencin in srknila kavico. Izkoristila sva priložnost in za spominski album fotodokumentirala Folcija pod visokim minaretom lokalne mošeje. Na minaretu so v zrak ponosno štrleli štirje zvočniki in vernike klicali k njihovi dolžnosti. V času komunističnega režima so mošeje in cerkve množično spremenili v kinodvorane in gledališča, verske aktivnosti pa ukinili. Po obisku Mati Tereze leta 1990 se je verska praksa zopet vrnila v albanski vsakdan. Kar 70% vseh Albancev je muslimanov, 20% pravoslavcev in 10% rimokatoličanov. V Elbasanu je Folci srečal svojega albanskega sorodnika. Revež je bil poln bušk in prask, preživetje si je zagotavljal v vlogi taksija. Pot od Elbasana do makedonske meje je imela največ skupnega z dobro Playstation dirkalno simulacijo, polno podivjanih voznikov, kadečih tovornjakov in ovir na cesti. Cesta je peljala po čudoviti zeleni dolini reke Shkumbin in se počasi, a vztrajno vzpenjala. Zaradi težkega terena in številnih tovornjakov je bila v slabem stanju. To je bilo najbolj tresočih 50 km najinega potovanja, a Folci jih je kljubovalno premagoval.

Ob poti so stali otroci, ki so ponujali v bližnjem potoku ohlajene pločevinke. Pred nama se je naposled le pokazala tabla z napisom »Macedonia, Greece«. Za naslednjim ovinkom naju je ustavil še zadnji policaj, ti pa po najinih dotedanjih izkušnjah tako ali tako skrbijo le za preganjanje dolgčasa in potešitev svoje radovednosti. Na poslednjem vzponu so imeli težave predvsem tovornjaki, ki so s kadečimi se zavorami divjali navzdol. Ob poti so stali še zadnji bunkerji in se od naju zdolgočaseno poslavljali. Za cestno tablo »Macedonia 3km in Greece 294km« sva zavila levo in kmalu zagledala prečudovito Ohridsko jezero in njegovo makedonsko stran.

Ohrid
Na mejnem prehodu Kafa San sva srečala nekoliko novejši VW kombi z nemško-turško posadko staršev in dveh otrok. Glede na opremljenost kombija je bilo očitno, da odhajajo daleč ali od tam prihajajo. Mejne formalnosti so se zaradi počasnosti uradnikov nekoliko zavlekle, na makedonski strani pa sva zopet začutila iskreno dobrodošlico policistov in carinikov. Navdušil jih je tudi Folci in zopet je bilo potrebno razkazati, kaj skriva notranjost za modrimi zavesami. Do mesta Ohrid naju je ločilo še 20 km. Okoli jezera kempov sicer ni na pretek, je pa zato vzdušje ob jezeru prijetno upočasnjeno in dopustniško. Ljudje se zabavajo, pijejo pivo in veselo pečejo čevapčiče. Hm, prvi vtisi se zdijo obetavni. Tudi midva sva se le stežka uprla takšnemu vzdušju. Kmalu sva popustila, se ukampirala in sestavila ležalnika. Tudi Folci je bil hvaležen, da smo zapustili deželo mercedezov in slabih cest. Naslednja dva dni je na dopustu in se ne premakne nikamor! Ohridsko jezero ima površino 450 km2 in je z 294 metri najglobje jezero na Balkanu. Nahaja se na nadmorski višini 695 metrov in je v skupni lasti Makedonije in Albanije. Naslednje popoldne sva se odpravila v mesto Ohrid in si privoščila uro zgodovine. Mesto Ohrid je zaradi svojih številnih zgodovinskih znamenitosti pod Unesco-vo zaščito. V 9. stoletju je bila tu ustanovljena prva slovanska univerza. Najstarejša znamenitost v Ohridu je rimski amfiteater, ki je bil v bližnji preteklosti deležen temeljite obnove, danes pa je prizorišče mnogih glasbenih koncertov in prireditev. Največji razcvet je Ohrid doživel v Bizantinskem obdobju, ko je postal kulturno središče takratne Makedonije. Leta 1967 se je ohridska pravoslavna cerkev ločila od srbske in si tako zagotovila svojo neodvisnost. Pot v neodvisnost republike Makedonije v marsičem spominja na slovensko izkušnjo. Na podlagi referenduma, na katerem so se Makedonci z veliko večino odločili za neodvisnost, je januarja 1992 republika Makedonija razglasila popolno avtonomijo. Takratna zvezna oblast je odločitev sprejela, dvem milionom Makedoncem pa prihranila vojno in nasilje. Po dveh dneh Ohrida naju je dež pregnal naprej proti najini destinaciji. Dež je bil najin turistični vodnik, zaradi katerega sva izpuščala mesta ob poti. Nekoliko je prenehal le v Bitoli, kjer pa razen zaprte mošeje in upokojenskega šahovskega prvenstva v parku ni bilo kaj dosti videti ... Pot sva nadaljevala mimo Prilepa, Kavadarcev in reke Vardar, ki Makedonijo deli na polovico. Večji del makedonskega ozemlja leži na planoti nadmorske višine 600 do 900 metrov. Folci je užival v boljših cestah, midva pa sva v deževnem razpoloženju modrovala o kvalitetah nomadskega življenja.

Ko je za kratek čas prenehalo deževati, sva se ustavila na bližnjem travniku in si skuhala čaj. Nedaleč stran se je mirno pasel trop ovac. Iz tropa je kmalu pomolila človeška glava in se panoramsko razgledala naokoli. Bil je »čoban Pero«, kakor se nama je kasneje predstavil. S svojimi prestrašenimi ovčarskimi psi se je zvedavo približal in nama v znak dobrodošlice iz torbe ponudil lepo rumeno melono. Potarnal je o težkem življenju v Makedoniji in razložil o njegovem sinu, ki je pred leti emigriral v Avstralijo. Pokazal je na čepico, ki mu jo je sin poslal. Pod napisom Australia je bila podoba kenguruja in verjetno si je lahko le predstavljal, kakšna nenavadna žival je to. Povprašal je, kako kaj življenje v Sloveniji in se nostalgično spomnil časov, ko smo še vsi skupaj živeli pod »isto streho«. Pri njem sva dobila vtis, da ti časi niso tako zelo daleč. Midva sva mu ponudila čaj in piškote, nato pa se je enako hitro vrnil na svoje delo, v ležeči položaj med svojo čredo. Njegovi prestrašeni psi so še nekaj časa vohljali naokoli, potem pa izginili tudi oni. Kmalu sva se pobrala tudi midva in se odpeljala naprej proti bolgarski meji.

Rodopi
V Strumici sva za preostanek makedonskih dinarjev naredila zalogo makedonskega kaškavala, Folciju napolnila zračnice in se podala na zadnje kilometre do mejnega prehoda Novo Selo. Bilo je pozno popoldne in bolgarskim carinikom se na meji ni nikamor mudilo. Ob vprašanju, kam sva namenjena, nama je porisal cel zemljevid. Deset kilometrov za mejo je kazalec bencina nevarno lezel proti dnu, zato sva zavila na prvo črpalko. Pristopil je veseli črpalkar, pritisnil na FULL in se odpravil na strokovni ogled Folcija. Vzel si je čas, zato je bil rezervoar kmalu poln. Bencin se je ulil skozi prepareli oddušnik, preko vročega motorja na tla. Iz ust mi je zletela sočna kletvica, nato naju je oba zagrabila panika. S krajšo zamudo je panika zagrabila še veselega črpalkarja. Uporabila sva vse mogoče metode da bi bencinu preprečila njegovo namero. Nato se je veseli črpalkar zbistril, za trenutek izginil in se čez hip prikazal s plastenko in cevko v ustih. Cevko je pomočil v rezervoar, dobro potegnil in počasi izvlekel višek bencina. Usedla sva se na tla, si v varni oddaljenosti prižgala cigareto in si oddahnila.

Zaradi bližajočega večera sva pohitela naprej, a se že na prvem križišču izgubila. Po kratkem spraševanju nama je mlad bolgarski par naslednjih deset kilometrov kazal pot. Namenjena sva bila v Jagodine, kjer je takrat potekalo evropsko srečanje mavričnega gibanja. Počasi nama je postajalo jasno, da tam ne bova istega dne. Pričela sva z iskanjem primernega prostora za prenočišče. Hiše so posejane bolj na redko in tujci v teh krajih niso ravno vsakdan, zato sva se z izbiro nekoliko bolj potrudila. V trdi temi sva naletela na osvetljeno hišo. Ko sva zapeljala bliže, sva ugotovila, da je hiša pravzaprav hotel in lastnik nama je prijazno dovolil prenočiti na parkirišču. Pričelo je deževati in zaradi višine teh krajev je postalo hladneje. Šele zjutraj sva se zavedla lepot okoliške pokrajine, polne travnikov, smrekovih gozdov in tobačnih nasadov. Nahajala sva se v srcu Rodopskega hribovja, ki poteka ob bolgarsko – grški meji. Dež je bil še vedno najin sopotnik, zato sva si kosilo pripravila pod nadstreškom krajevnega avtobusnega čakališča. Na srečo tam ni bilo čakajočih, vsaj ne tako lačnih kot sva bila midva. Ob postaji je bil celo vodnjak, v katerem sva oprala umazano posodo. Folci je začel uživati v gorskih cestah. Prometa ni bilo veliko, ovinki pa so obetali razburljivost. Bližje ko je bila cesta Jagodinam, ožja in bolj tresoča je postajala.

Vozila sva ob ozki rečici, nad tankimi mostovi, pod izklesanimi skalnimi previsi. Ravno ko sva začela razmišljati o tem, kje neki so mavričniki našli te odročne kraje, sva pričela videvati nenavadna vozila s tujimi registrskimi tablicami. Prevladovali so stari kombiji vseh mogočih znamk in letnikov, manjši tovornjaki z naloženimi prikolicami in celo avtobusi, s katerimi so potovale cele skupine. Vozni park na travniku ni bil ravno mladinska reprezentanca, bil pa je nedvomno mavrično pisan. Tudi Folci je dodal svoj zeleni del spektra. Kmalu so nama pojasnili: »Tole je šele parkirišče, do kraja srečanja je še ura hoje po hribu navzgor«. Pripravila sva nahrbtnika, šotor in hrano, ter se za dva dni odpravila k mavričnikom. V družbi enakih bo tudi Folci našel čas za dolge pogovore o balkanskih cestnih dogodivščinah.

Mavrično srečanje
Mavrično gibanje predstavlja gibanje svobodnomislečih ljudi. Srečanja potekajo na državnih in lokalnih ravneh, tole je bilo evropskega formata. Pravzaprav je čisto vseeno, saj mavričnikom meje in nacionalnost nista pomembni. Na prostorni jasi sva našla svoj kotiček in se utaborila. Prispela sva ravno za čas večerje. To je osrednji dogodek dneva, ko se na prostrani jasi zberejo udeleženci. Večerja je skupna in jo spremlja poseben ritual. Od vsakega se pričakuje, da s seboj prinese svojo posodico in pribor. Stotine ljudi posede v krog in prične s prepevanjem pesmi in druženjem. Nekateri izkoristijo čas za prikaz krajših nastopov, akrobatskih točk ali pa zgolj izmenjavo kakšne besede. Večerja je skupno delo vseh, ki se tisto popoldne prostovoljno odločijo za pomoč v kuhinji. Celotno mavrično gibanje deluje na osnovi prostovoljne dejavnosti. Ni zapovedi in ni prepovedi. Obstaja le sprejemljivo in nesprejemljivo dejanje. Dnevno se pripravita dva obroka, zajtrk in večerja. Hrana je izključno vegetarijanska. Intelektualno središče mavričnega tabora je velik šotor indijanske oblike, v katerem se ob večerih zakuri ogenj. Pod šotor se lahko stisne tja do 40 ljudi, prisostvuje lahko vsakdo. Tu se ob večerih zbirajo razmišljujoči ljudje in vsi, ki bi radi izkoristili priložnost in prenesli svoje misli ljudem okoli njih. Govorijo o preprostih in manj preprostih stvareh. O organizaciji prihodnih taborov, o alternativnih pogledih na sodobno družbo in sodobni način življenja.

Za tiste malo bolj družabne in veseljaško razpoložene mavričnike se nedaleč stran vsak večer zakuri taborni ogenj, okoli katerega se zbrana množica zabava ob petju, spremljavi kitare in drugih glasbil. Čez dan se naokoli po taboru vrstijo najrazličnejše aktivnosti. Od akrobatskih predstav, prireditev in najrazličnejših delavnic. Vsekakor zadosti izbire za človeka, ki je odprt za širjenje novih obzorij. Nekateri se tako kot midva ustavijo za nekaj dni, drugi pridejo sem za čas celotnega trajanja. Srečanje evropskega nivoja traja med obdobjema dveh polnih lun. Tisti, ki želijo prisostvovati pri postavitvi in organizaciji tabora, so dobrodošli tudi prej. Spoznavanje ljudi je tu posebna izkušnja, njihove življenjske zgodbe so zanimive in barvite. Besede, kot so redna zaposlitev in pokojninska naložba, tu ne slišiš prav pogosto. To so ljudje, ki niso podlegli »množični histeriji« o negotovi prihodnosti življenja. Življenje raje živijo takrat in tam, kjer se jim ponudi. Rutinirano življenje je itak za ljudi brez domišljije! Na mavričnih srečanjih denar izgubi svoj pomen, odgovornost vsakega je, da sam poskrbi za svoje materialne potrebe ali pa donira v skupni sklad, s katerim se nato na okoliških kmetijah nakupi potrebne zaloge hrane. Mavričniki za čas svojega druženja predstavljajo alternativno podobo človeškega sobivanja. Za tri dni sva se jim pridružila tudi midva.

Naprej po Bolgariji
Ob povratku nazaj Folci ni skrival navdušenja. Če bi imel rep, bi po pasje mahal z njim. Motor je veselo zabrnel in počasi smo se odpeljali z razmočenega travnika. Naslednja postaja na seznamu je bilo mesto Plovdiv. Ob poti sva bila priča posledicam dolgotrajnega deževja. Spremljale so naju poplavljene vasi in razrite ceste. V Plovdivu sva poiskala avtocamp in se utaborila. Popoldan sva se z avtobusom odpravila v središče mesta. Plovdiv je s 376 tisoč prebivalci drugo največje mesto v Bolgariji.

Zgodovina Plovdiva je bogata. Najstarejša naselbina v mestu sega pet tisočletij pred začetek našega štetja. Postavilo jo je ljudstvo Thracianov in je danes le še kup porušenih zidov. Iz 2. stol. našega štetja je na ogled lepo ohranjen rimski amfiteater, v katerem se danes vršijo nekatere pomembnejše prireditve. Staro mestno jedro je nastalo na nižjem griču in tu danes domujejo številne umetnostne galerije, arheološki, etnografski in zgodovinski muzeji. Stari del mesta je ohranil svojo umirjenost in značaj, zato je nadvse priljubljen med turisti, popotniki in domačini. Posedeti v eni izmed restavracij ob večerji in vrčku lokalnega piva je prijetno opravilo.

Okoli starega dela se je do danes razvilo moderno mesto. Razlog za to je tudi v geografski legi, saj je Plovdiv pomembno križišče železniškega in cestnega prometa. Za mesto bi si lahko vzela več časa, vendar je bilo pred nama še veliko poti, zato sva se naslednji dan odpravila naprej. Namenjena sva bila v Veliko Tarnovo, še eno srednjeveško mesto, vredno ogleda. Pot naju je vodila preko gorskega prelaza Shipka. Cesta je bila dobra, polna tovornjakov in obilno zalita z dežjem, ki je tu dosegel svoj vrhunec. Zaman sem iskal tisto tretjo hitrost brisalcev, ki se je inženirjem v Hamburgu zdela odveč. Folci se je s hektolitri vode soočal odločno, čeprav se je po njem že nekaj dni širil vonj po mokroti. Za enim izmed naslednjih ovinkom se je pred nami prikazala stoječa prikolica tovornjaka. Folcija je moje zaviranje postavilo na nos, a ustavil se je pravočasno. Vzrok kolone, ki ji ni bilo videti konca, je bila prometna nesreča. Več nisva izvedela. Pol ure čakanja sva izkoristila za kratko informiranje o najini naslednji zanimivosti, o pravoslavnem samostanu Drjanovo. Ko se je kolona končno le premaknila, sva videla posledice nesreče. Polno natovorjen vlačilec, ki mu v ostrem ovinku ni uspelo pravočasno ustaviti, je podrl polovico hiše, ki je stala ob cesti. Tovrstni prizori te opomnijo na nevarnost balkanskih cest. Po dobrih desetih kilometrih sva prispela v čudovito zeleno dolino, sredi katere je spokojno stal samostan Drjanovo.

Še vedno delujoči samostan naju je navdušil s svojo preprostostjo, urejenostjo in prijaznostjo menihov. Veliko Tarnovo je bilo kakšnih trideset minut vožnje naprej. Zapeljala sva v staro mestno jedro in se nastanila v hotelu. Folci je dobil parkirišče čez cesto, midva pa sobo s čudovitim razgledom na podkvasto oblikovan zavoj reke Yantra, okoli katerega je v stoletjih zraslo srednjeveško mestece. Večerjo sva si privoščila v bližnji restavraciji. Po večerji sva odšla na ogled mesta. Ulice so strme in ozke, a polne življenja. V temi sva prispela nazaj v hotelsko sobo. Zjutraj je bil na seznamu ogled glavne znamenitosti mesta. To je Tsarevetska trdnjava, ki pa nobenega od naju ni posebej navdušila. Proti koncu ogleda je dež zopet začel kazati zobe. Počasi sva ga imela dovolj! Sklenila sva, da se peljava tako dolgo, dokler sonce spet pošteno ne zasije. Pa četudi vse do Črnega morja. In zgodilo se je natanko to. Trideset kilometrov pred črnomorskim mestom Varna so se oblaki umaknili in posijalo je sonce. Veliko, okroglo, toplo in rumeno sonce. Juhuhu! V Varno sva zapeljala v vsem njenem popoldanskem vrvežu. Na koncu mestne vpadnice se je počasi prikazal cilj najinega potovanja. Črno morje! Pravzaprav je bilo modro, ampak to nama niti malo ni pokvarilo navdušenja. V Albeni, 15 kilometrov severno od Varne sva v drugem poizkusu našla primeren kamp, in se utaborila. Smrad po zatohlosti se je v Folciju že pošteno razširil. Dež naju je spremljal vse od Ohrida naprej in na vrsti je bilo veliko sušenje. Razpotegnila sva dolge vrvi in razobesila mokro obleko, spalke in šotor, ki so bili namočeni od mavričnikov dalje.

Po strokovnem pregledu situacije sem ugotovil vzrok mokrote. Za prednjim desnim kolesom je pod preprogo zijala luknja. Ravno pravšnje velikosti, da je počasi zamakalo in širilo vlago. Rola močnega lepilnega traku v nekaj plasteh je uspešno zakrpala problem. Sonce je sijalo, vetrič je pihal z morja, midva pa nisva imela boljšega dela, kot da razstaviva ležalnike in odpreva pločevinko ohlajenega piva. Za zdravico ob doseženem cilju bi se sicer spodobila steklenica penine, toda sonce in vročina sta izbrala pivo. Pljenk! Na našo zmago. Folcija sva v znak slavja obredno polila s pivom in mu izrekla hvaležnost za vse, v kar ga priganjava.

Črno morje
Črnomorska obala je peščena in se vleče v nedogled. Ob obali stojijo številni hoteli in restavracije, kjer počitnikujejo predvsem turisti z »aranžmaji«. Za razliko od albanske riviere deluje črnomorska prijetneje in manj vsiljivo. Neža je kmalu ugotovila, da je v mivki zakopanih na tisoče majhnih belih školjk. Medtem ko jih je nabirala, sem sam z veseljem preizkusil svoje plovne sposobnosti in se prepustil užitkom toplega morja. V podobnem tempu sva v Albeni preživela naslednja dva dni, dovolj, da sva posušila vse, kar je bilo mokrega in si odpočila od dolge vožnje. Albena je sicer prijetno mesto, vendar naju zaradi svoje naklonjenosti masovnemu turizmu ni preveč navdušilo.

Želela sva si naprej, poiskati nov, morda bolj idiličen kraj. Pot sva nadaljevala proti severu, v smeri Bolgarsko - Romunske meje. Cesta je ves čas vodila ob obali, ujeta med rumena sončnična polja. V Durankulaku, zadnjem kraju pred Romunsko mejo, sva zavila na bencinsko črpalko in zadnje Bolgarske »leve« zamenjala za bencin. Mojster na črpalki nama je pojasnil, da je bencina zmanjkalo, a da je cisterna že na poti, pravzaprav bo tu čez 15 minut. Po kratkem razmisleku sva obrnila in se odpeljala nazaj proti restavraciji ob cesti. 15 minut je lahko na Balkanu relativen pojem. Raje bova počakala v senci ob srkanju kavice. Nisva dobro zapustila črpalke, ko sva opazila, da se nama približuje vozilo poznano všečne oblike. In glej ga zlomka. Tole všečno vozilo ni bilo nič drugega kot še en VW transporter, enak Folciju. In to še ni bilo vse! Ko je prišel bliže, je registerska tablica razkrila, da prihaja iz Slovenije! Verjetno je tudi voznik drugega kombija opažal podobno, saj sva se hkrati spogledala in pohodila zavoro. Z nekaj vzvratne vožnje smo oboji zapeljali na parkirišče ob cesti. Iz modrega kombija je izstopilo šest krepkih Goričanov. Fantje so razmišljali podobno in so si dopust privoščili zračnohlajeno!

Med potjo so se za nekaj dni ustavili v Guči, kjer se jim gotovo ni godilo slabo. Tudi oni so bili namenjeni v Romunijo, na obalo. Dogovorili smo se, da se dobimo v obalnem mestu Constanta, v drugem izmed obeh kampov in odpeljali so naprej. Midva sva medtem počakala na cisterno, ki je bila tokrat švicarsko točna, natočila bencin in odbrzela za njimi. Na mejnem prehodu razen krajše kolone in smešno resnih carinikov ni bilo zapletov. Vedno me zabavajo uradniki, ki svoje uniforme nosijo preresno. Takoj za mejo sva 50 evrov zamenjala za romunske »leie«. Romunski denar je silno zanimiv. Je živih barv in skoraj neuničljiv. Ne da se ga strgati in zmečkati. Ker je plastičen. Medtem sva že lovila skupino goriških prijateljev.... Kamp, v katerem smo se dogovorili, je bil nabito poln. Midva sva tja prišla prva. Po dolgem ogledu sva le našla prostor, velik ravno dovolj za naju. Bilo je pozno popoldne in domači dopustniki so očitno postali lačni. Cel kamp je postal ena velika zabava. Izza vsakega šotora je prihajal vonj po pečenem mesu, ponosni lastniki romunskih Dacij pa so sedeli v avtomobilih in na ves glas navijali domačo popularno glasbo. Ni jih motilo, da je sosed, oddaljen pet metrov, počel natanko isto. OK, zakaj pa ne. Nič nimava proti zabavi. Večja ko je, bolje je. Kmalu za nama so prišli Goričani, zaparkirali kombi in postavili šotore. Usedli smo se v edinem barčku sredi kempa. Lahko si predstavljate, kako se je odvijal večer. Srečanje rojakov v tujini je vedno nekaj posebnega. Tematike ni zmanjkalo pozno v noč. Z naraščanjem števila praznih steklenic je postajala filozofija težja, besede pa čedalje bolj podobne romunščini. Naposled nas je težko breme resnice le poslalo spat. Jutro je prišlo prezgodaj, sonce pa je neumorno grelo pločevino Folcija. Edina rešitev za krvoločnega mačka je bil premik do morja. Ulegla sva se na plažo in se periodično hladila v morju. Kmalu se nama je pridružil tudi del goriške ekipe. Skupaj smo nadaljevali s terapijo. Najina odločitev je bila, da v kempu ostaneva še en dan, goriška ekipa pa je zaradi časovne stiske na pot odrinila še isto popoldne. Žal nama je bilo, da sva zopet ostala sama, a taka so pač potovanja. Polna prijetnih srečanj in manj prijetnih slovesov. Fantje, ostanite tako fejst še naprej in še naprej potujte v stilu! Po enem dnevu počivanja sva v roke vzela koledar in zemljevid, seštevala kilometre in jih delila z dnevi. Ena od zanimivosti, ki je nikakor nisva želela izpustiti, je bil obisk delte reke Donave. Izhodiščno mesto za obisk delte je bilo 140 kilometrov oddaljeno mesto Tulcea. V enem dnevu bova tam!

Delta Donave
Reka Donava je najdaljša evropska reka. Delto sestavljajo trije rokavi, Sulina in Sfantu Gheorge in rokav Chilia, ki hkrati predstavlja Romunsko – Ukrajinsko mejo. Celotna površina delte znaša okoli 5800 kvadratnih kilometrov močvirnate površine, ki predstavlja unikaten ekosistem, bogat s pticami in ostalimi živalmi. Je tudi dom največji koloniji pelikanov v Evropi. Zaradi tega je močno zaščitena in se nahaja na UNESCO-vi listi naravnih znamenitosti. V mesto Tulcea sva prispela opoldan, parkirala ob ladijskem terminalu in v zadnjem trenutku ujela edino ladjo, ki dnevno pelje v delto. Celoten promet po delti se odvija po srednjem kanalu Salina. Poleg potniških ladij poteka do mesta Tulcea tudi tovorni ladijski promet in prav nenavaden je pogled na čezoceansko tovorno ladjo ki pluje po rečnem kanalu. Vožnja z ladjo je bila čudovita. Poleg peščice turistov so na ladji prevladovali domačini. Domačini, ki prebivajo v maloštevilnih vaseh delte in domačini, ki so v delto prišli na ribolov. Ribolov je ena bolj priljubljenih sprostitev Romunov. Številčne moške družbe se za nekaj dni odpravijo v delto. S seboj vzamejo ribiški pribor, šotore, hrano, predvsem pa zaloge slivovice, s katero obiljno pričnejo že na ladji. Po uri vožnje je na krovu postalo živahno. Oglasil se je radio, kjer se je vrtela romska skupina Amaro Suno. Skupaj s temperamentom ciganske glasbe, vibracijami ladijskega motorja in razgledom na neskončno ravnino delte so misli odtavale drugam in se prepustile brezčasnosti trenutka.

V delti ni cest in ni avtomobilov. Edino transportno sredstvo so ladje, čolni in čolnički. Potniška ladja se ustavi v naseljih Partizani, Maliuc, Crisan, bolje rečeno vaseh, od katerih nobena ne šteje več kot nekaj sto prebivalcev. Po štirih urah vožnje smo v daljavi zagledali mestece Salinas. To je zadnje in hkrati največje mestece v delti. Šteje okoli 5500 prebivalcev, kar znaša polovico celotne deltine populacije. Po pristanku sva najprej poiskala hotel, v katerem sva za eno noč najela sobo. Hotela ni bilo težko najti, saj je mesto majhno in razpotegnjeno ob rečnem kanalu. Tega dne je bil v mestu zaključek velikega regatnega tekmovanja in po razpoloženju domačinov se je obetalo slavje in zabava. Uf! Kmalu je tonski mojster uglasil ozvočenje, sklepno slovesnost pa otvoril na videz pomemben moški, ki je brez podnapisov razlagal bogve kaj. Sledil je nastop folklorne skupine in podelitev priznanj in pokalov. Čez eno uro je bilo podeljenih približno polovico pokalov. Prejeli so jih malodane vsi udeleženci tekmovanja. Prihajali so in odhajali, prejeli pokal in steklenico penine, ljudje pa so veselo ploskali. Po koncu podelitve je sledil ponoven nastop folklorne skupine, za njimi pa zvezda večera, popularni romunski »šlagerpjevač«. Sončni zahod je romantično obarval nebo nad delto, uradno slavje pa se je čedalje bolj sprevračalo v veseljačenje in vsesplošno zabavo.

Takšnemu razpoloženju se je bilo težko upreti in kmalu sva kolo plesala tudi midva. Jutro je tokrat prišlo takoj po koncu noči. Edina ladja, ki dnevno odpluje nazaj v mesto Tulcea, to stori ob 7:00 zjutraj, kar je pomenilo mnogo prezgodnje vstajanje. Svoje mesto sva si našla na palubi ladje, se zavila v spalke in skupaj z domačini opazovala jutranjo spokojnost delte. Žal nama je bilo, da sva se ustavila le za en dan, a nekega dne se v delto še vrneva, takrat za nekoliko dalj časa.

Legenda o Drakuli
Po prihodu v mesto Tulcea sva izdelala plan povratka. Bila sva na skrajnem koncu najine poti, čas nama je dihal za ovratnik, pred nama pa še cel balkanski polotok. Za Romunijo nama je tako zmanjkalo časa, zato sva si začrtala najkrajšo pot do doma. Ustavila se bova le še v mestu Brasov, kjer domuje zloglasna legenda o grofu Drakuli. Pot naju je peljala preko mest Braila, Bazau v pokrajino Transilvanija. Romunske ceste so naju prijetno presenetile. Pričakovala sva podobnost z albanskimi, vendar so bile v mnogo boljšem stanju, vozniki pa nekoliko bolj kultivirani. Zakon romunskih cest so Dacie in konjske vprege, ki vsekakor ostajajo simbol Romunije. Transilvanija naju je navdušila s svojo lepoto, gričevnata pokrajina je porasla z gozdovi, polji in travniki. V mestu Brasov sva našla prijeten kemp, kjer sva prenočila. Na najino presenečenje je bil kemp poln tujcev, katerih destinacija je bila ravno tako legenda o Drakuli. Pravzaprav sva ugotovila, da je Romunija prava turistična skrivnost Evrope, ki v prihodnosti čaka na svoj razcvet. Masovni turizem je še ni okužil. Ljudje so gostoljubni in prijazni, narava pa čudovita in raznolika. Po jutranjem zajtrku sva se odpravila v mestece Bran, kjer stoji znameniti grad, v katerem naj bi grof Drakula živel.

No, legenda se nekoliko razlikuje od resnice. Grof Drakula kot ga pozna svet je obstajal le v glavi angleškega pisatelja Bram Stokerja, ki si je zaradi eksotičnosti svojega vampirskega junaka ime izposodil v Romuniji. Kljub temu je grad iz 14. stoletja zaradi svoje »pravljičnosti« vreden obiska. Sprehod po njegovih 57 sobah in skrivnih prehodih te vrne daleč v preteklost.

Povratek
Hja, preostala nama je le še vrnitev domov. Za Folcija bo to maratonska trodnevna vožnja. Na zemljevidu sva izbirala le še rdeče povezave, preko mest Sibiu, Hunedoara in Timisoara.

V Srbijo sva vstopila na mejnem prehodu Jimbolia. Romunski mejni organi so svoje delo zopet opravili smrtno resno, na srbski strani pa se je po dolgem času zopet ponovila zgodba radovednih carinikov. »O, Slovenci« In počutila sva se kar nekoliko bolj domače. Monotonost vojvodinske ravnine sva popestrila z Tonyem Montano, Folci pa je hrumeče drvel proti Putu bratstva i jedinstva, ki ga bo končno pripeljala domov. No, ne tako hitro. Čaka naju še ovinek mimo Pule in obisk pri prijatelju Alešu, ki je ravno praznoval rojstni dan. Take dogodke se spodobi proslaviti z brancini na žaru in steklenico rdečega. Ampak to je že privatna zgodba....