Prvomajska Nizozemska 2017
Objavljeno: 20 Maj 2017 23:40
Čas potovanja: 10 dni
Prevoženih kilometrov: 3600 km
Porabila 270 litrov nafte, povprečje 7,7l/100km
Stroški skupaj 1250 EUR:
- nafta: 300 EUR (povprečno 1,17 EUR/l)
- nočitve: 170 EUR
- vinjete, tuneli, vstopnine: 210 EUR
- hrana, pijača in ostalo: 670 EUR
Kot po navadi smo v našem podjetju od 27.4. na daljšem kolektivnem dopustu zato sem se že prej poigravala z mislimi kam odpotovati, da bi prijetno izkoristila ta prosti čas. Spomnila sem se, da je Ljubo nekoč izrazil željo, da bi šel rad v Amsterdam. Sicer sem bila enkrat tam poslovno, ampak prav veliko takrat nisem videla zato sem začela kovati načrt in delati plan.
V pot sem hotela vključiti tudi romantično cesto in cesto gradov v Nemčiji, ker obožujem srednjeveška mesteca in gradove; verjetno sem bila v prejšnjem življenju kaka princeska
Po romantični cesti sva se sicer že popeljala dve leti nazaj in si ogledala dve mesti, nisva pa videla vsega.
Ko sem delala plan, sem prebrala kar nekaj potopisov in si ogledala par video posnetkov. Moram priznati, da sem bila čisto navdušena nad pokrajino in ugotovila, da bo 10 dni čisto premalo časa in da ga bo potrebno čim bolje izkoristiti.
Ker je lanskoletni AD v prodaji, sva se odločila, da greva s kombijem, ki pa je bil zadaj čisto prazen. Naš mojster Ljubo je na hitro odrezal steno, naredil posteljo, v dve košari sva nametala nekaj od posode in pribora, vzela kemični WC, indukcijsko ploščo, električni radiator in hladilnik. Bova zmogla tako? Bova, ne rabiva veliko, samo da greva!
O Nizozemski sem dobila vtis, da je tam življenje dokaj sproščeno, ljudje so prijazni, preprosti, nasmejani, tudi v najbolj zakotni vasici vsi govorijo angleško. Pokrajina je prekrasna, sicer konstanto piha veter in občasno rahlo dežuje, ampak tudi tega se navadiš. Fasciniralo me je to, da vsak prosti kvadratni meter trave izkoristijo za pašo ovc, pa tudi če skoraj sredi mesta. In njihove vožnje s kolesi? Ja, večja verjetnost kot da te povozi avto je, da te zbije kolesar!
Hrana in pijača v restavracijah je dokaj draga, se pa da za normalno ceno oz. skoraj bi rekla, da je celo ceneje kot pri nas, kupovati v trgovinah in mesnicah. V pekarnah in na cesti pa vse diši po torticah, vafljih, palačinkah.. tudi če nisi sladkosned, te vonjave prepričajo v nakup. Seveda je tu še sto in ena vrsta sira, katerega se lahko dodobra naješ samo ko hodiš po trgovini in pokušaš vse vrste. Zanimivo mi je bilo tudi to, da imajo ogromno kioskov s prodajo pomfrija, kjer se vijejo dolge vrste ljudi.
Pa pojdimo po vrsti
1.dan: LJUBLJANA - BAMBERG
Ker je bil kombi že pripravljen in kolesa naložena, sva takoj zjutraj sedla vanj in se v dežju odpeljala po AC skozi Karavanke proti Avstriji. Prvi postanek je bil načrtovan po cca 700 km, ker sva potrebovala nekaj časa za vmesno postajo in ogled nemškega mesteca na vodi Bamberg, kateremu rečejo tudi nemške Benetke. Parkirala sva v centru mesta, kjer nama je prijazni radar, ki je šel ravno mimo, posodil svojih euro in še nekaj, ko sva ga prosila, če nama lahko zamenja denar za parkomat.
Najina "razkošna notranjost"
Vmes je prenehalo deževati in sva se odpravila na krajši sprehod po mestu. Ker je tudi žeja naredila svoje, sva se odpravila v pivnico, kamor so šli vsi. Ugotovila sva, da tam prodajajo samo eno vrsto temnega piva kar na nekem okenčku, kjer plačaš tudi kavcijo za kozarec, ker vsi s kozarci stojijo zunaj pred pivnico, klepetajo in se predajajo okusu prekajenosti. Moram priznati, da je okus nenavaden, meni osebno ni bil všeč, ampak žeja je naredila svoje in sem ga zvrnila kot vsi ostali.
Odločila sva se, da se odpraviva naprej in si poiščeva PZA v Wurzburgu v bližini centra, od koder bi šla še na kratek sprehod pred spanjem. Na žalost je bil PZA, ki je najbližje centru, brez elektrike. Ja, prvič sva bila odvisna od elektrike in videla kako se počutijo tisti, ki so od nje odvisni vedno. Namreč, ponoči se je temperatura spustila na 0 stopinj in brez radiatorja ne bi šlo. Zato sva mestu samo pomahala in se odpeljala še 100 km naprej do Marktheidenfelda, kamor naju je napotila aplikacija Campercontact. V mirnem delu mesta sva našla PZA Martinswiese, 49.84966 9.60020. Cena nočitve je bila 5 EUR/noč + 1 EUR elektrika/4 ure. Parkomat za plačilo je bil pokvarjen, WC blok zaklenjen, tako sva vrgla 3 EUR v box z elektriko, si naredila hitro večerjo in se zgodaj odpravila k počitku.
Bamberg
PZA
2.dan: CESTA ob reki RHEIN - ROTTERDAM
Po jutranji kavici sva se odpeljala do Frankfurta, kjer sva šla s prijateljem na močen nemški zajtrk. V tamkajšnjem Lidlu sva se založila še z njihovimi nepogrešljivimi rindwursti in se odpeljala proti Rudenshaimu am Rhein. Od tam naprej sva se vozila po čudoviti panoramski cesti 42, ki vodi ob reki Rhein in skozi mesteca z gradovi in vinogradi vse do Koblenza, kjer sva zavila na dolgočasno a brezplačno AC ter se odpeljala do Rotterdama.
zajtrk v Frankfurtu
cesta 42
Proti večeru sva pripeljala do mosta Erasmusbrug in se preko njega popeljala mimo muzeja Maritiem in se namenila proti planiranemu PZA v Maassluisu, kjer pa so imeli samo 3 mesta z elektriko, ki so bila, seveda, že zasedena. Spet sva s pomočjo aplikacije poiskala drugega in ga našla na privatnem zemljišču v mestu Wateringen, 52.01078, 4.27539. Tam je bilo parkiranih že nekaj AD, na hiši pa je bil napis, da v primeru, da ni nikogar, denar vložiš v kuverto in jo vržeš v poštni nabiralnik, ki je bil na hiši. Tako sva se priklopila na elektriko, spet skuhala hitro večerjo, šla na kratek sprehod in spat.
3. dan: ROTTERDAM – DELFT – HAAG – SCHEVENINGEN – KEUKENHOF - AMSTERDAM
Kot je pisalo na obvestilu, sva po kavici in vložila v kuverto 8 EUR (6 + 2 za elektriko) in jo vrgla v nabiralnik ter se odpeljala nazaj do Rotterdama. Ker je bila sobota, prometa ni bilo veliko zato sva lahko parkirala v bližini mosta in si na klopci privoščila zajtrk. Ustavila sva se še pred muzejem in si ogledala ladjice, ki so privezane zunaj v kanalu. Po ogledu sva nadaljevala naprej proti Delftu.
Parkirala sva malo naprej od hiš v centru in ker nisva našla parkomata, sva se podala na potep po tipičnem starem holandskem mestu, ki slovi tudi po svoji modri keramiki. Po ogledu sva se odpravila nazaj do avta in ravno našla dva radarja na kolesih, ki sta nama hotela napisati kazen za napačno parkiranje. Seveda sem zaigrala nevedno turistko, ki ni in ni našla parkomata. Prijazno mi je razložil, da je v vseh mestih po centrih dovoljeno parkirati samo rezidentom, vsi ostali pa bi morali v garažah oz. zunaj mesta. Potrudil se je celo, da mi je povedal katera garaža je dovolj visoka in naju prijazno spustil brez kazni
Erasmusbrug
zajtrk ob reki
Delft
Naslednji cilj je bil mesto Haag, kjer pa se nisva nameravala prav dolgo zadrževati. Na nesrečo so potekala še dela na cesti in naredili so se kar precejšnji zastoji. Zato sva se nekako prebila čez mesto in nadaljevala proti obmorskemu turističnemu mestu Scheveningen, kamor domačini in turisti hodijo počitnikovat. Kot otroka sva hitela po mivki, polni školjk do morja, da bi se ga dotaknila. Sicer je sijalo sonce, vseeno pa je bilo nekaj 14 stopinj. Videl si lahko od zimsko oblečenih ljudi do otrok, ki so bosi cepetali po mivki in morju. Zavila sva tudi v enega od mnogih lokalov in si ob pivu privoščila bitterballen, eno od njihovih specialitet.
Den Haag
Scheveningen
Okrepčana sva pot nadaljevala proti Keukenhofu. Parku pravijo tudi Vrt Evrope, kjer vsako leto med koncem marca in maja pripravijo nepozabno razstavo cvetja, imenovano Pomladni vrt in pripravijo kreacije s 6 milijoni cvetlic. Na parkirišču, polnem avtomobilov, avtobusov in koles, sva parkirala in ker je bila ura že skoraj 3 popoldan, za vstop nisva čakala v vrsti. Vstopnica je 16 EUR/osebo + 6 EUR za parkirni prostor, katerega listek ti pregledajo, ko odhajaš ven. Tako da ne pomislite na to, da vstopnice za PP ne bi kupili!
Vrt je res krasen, polno tulipanov različnih oblik in drugih cvetlic, vodometi, razcvetene češnje, urejeni travniki.. skratka paša za oči. Seveda je poleg teh cvetlic tudi nenormalno veliko število obiskovalcev, ki so se sprehajali, nekateri pa tudi poležavali na travnikih ob cvetlicah. Po nekih 2 urah sva v koloni (vrt se zapira ob 5 popoldan) nekako le prišla do izhoda in se odpeljala proti Amsterdamu. V prvem kampu, ki je le 3 km oddaljen od centra je bilo vse zasedeno, zato sva se odpravila do naslednjega, ki je sicer oddaljen 12 km iz mesta, pa vendar največkrat omenjen v potopisih: Gaasper Camping, 52.31323, 4.99064. Kamp je dokaj velik in zelo urejen, moteče pa je, da moraš tudi za pomivanje posode kupiti žeton za toplo vodo (80 centov/žeton). Po prijavi na recepciji, kjer sva plačala 88 EUR za 3 noči z elektriko, sva kupila še žetone, si naredila večerjo in se okoli 9. ure zvečer odpravila v center z metrojem, ki je od kampa oddaljen par minut hoje.
Keukenhof
Gaasper Camping
Sobotni večer v Amsterdamu je ustvarjen za mladino, katerih je polno na ulicah ob kanalih, na cestah, na trgih, kjer prirejajo razne partyje..celo do dragega piva prideš težko. Malo sva se še sprehodila po Red districtu, kjer so znane prodajalke ljubezni v izložbah in kjer so v zraku vonjave po opojnih substancah, ki se vijejo iz coffe-shopov. Čez čas sva ugotovila, da sva videla dovolj, da žurala ne bova in da je čas za spanje.
Red district
4. dan: AMSTERDAM
Napočil je dan, ko sva snela najini kolesi in odkolesarila po urejenih kolesarskih poteh do mesta. Med poplavo turistov sva preizkušala najino spretnost vijuganja med njimi po ulicah ob kanalih. Kolesarski promet je v tej deželi res urejen in tudi steze so opremljene s prometnimi znaki. Na glavnih turističnih točkah imajo celo radarje, ki usmerjajo ljudi s kolesarskih stez na pločnike.
Po živahni ulici s trgovinami Kalverstraat sva se odpeljala do enega od mest, kjer se lahko vkrcaš na eno od mnogih turističnih ladjic (11 EUR/os) in si eno uro ogleduješ pomembne točke in poslušaš zgodbice voznika, ki razlaga nastanek določenih zgradb, mostov in pomen bivanja oz. domovanja na ladjah oz. plavajočih hiškah. Na nesrečo mnogih bodo od naslednjega leta dalje morali vse ladjice, na katerih domujejo in so daljše kot 16m odstraniti, ker želijo hiške poenotiti in s tem doseči lepši izgled mesta ob kanalih.
Amsterdam
javni moški WC na Red districtu
največja garaža koles
Ko sva se izkrcala, sva odkolesarila naprej in si ogledala še druge glavne znamenitosti. Mimo glavnega trga Dam s Kraljevo palačo sva se napotila do plavajoče cvetlične tržnice Bloemenmarkt, kjer je tudi veliko trgovinic s spominki. Seveda sva tudi sama nakupovala in se ustavila v lokalu, kjer so ponujali Turist menu za 10 EUR (steak, krompir in solata), kar je za merila mesta zelo sprejemljivo. Okrepčana sva odkolesarila naprej do židovske četrti, kjer pa se je pred hišo Ane Frank vlila kolona ljudi, kateri nisi videl konca. Zato sva raje še naprej kolesarila in si ogledovala ljudi, kanale, mostove, popila kako pivo, dve in opazovala ljudi. Proti večeru sva se odpravila nazaj proti kampu. Naredila sva nekih 30 km in ker kolo ni ravno moja prva izbira prevoznega sredstva, sem komaj prikolesarila nazaj. Rit me je neznansko bolela čeprav sem si doma kupila gel sedež, ki naj bi ublažil bolečine
V nasprotju z mano je Ljubo izgledal nadvse zadovoljen, ker je deloval, kot da vsak dan prekolesari celo Ljubljano 
5. dan: AMSTERDAM
Zjutraj sem bila vesela, ker je zunaj padal dež, kar je pomenilo, da v mesto ne bo treba s kolesom! Tekla sem v recepcijo po karte za metro (7,5 EUR/os za cel dan in velja za metro/tram/bus) in vstopnice v muzej Heinekena (16 EUR/os). Čeprav je do najinega odhoda že nehalo deževati, si moja boleča zadnjica ni premislila in tako sva se z metrojem odpeljala do glavne železniške postaje.
Najprej sva se podala v shopping na ulico Damrak, kjer so trgovine vseh blagovnih znamk. Nadaljevala sva pot do največje tržnice Albert Cuypmarkt, ki je znana po tem, da tja zahajajo tudi domačini po nakupih in je ena najbolj znanih in obiskanih v Evropi. Obstaja že od leta 1905, na njej pa najdeš vse od sira, cvetja pa do nakita in usnja in seveda veliko hrane. V eni od prodajaln s hitro pripravljeno morsko hrano sva poskušala njihovo specialiteto: ocvrte gambere, školjke in in koščke kibbelinga (nizozemska riba). Ker je bila hrana sveže pripravljena, je bilo vse skupaj zelo okusno in ne drago. Seveda pa ni manjkala porcija pomfrija z majonezo. Po okusnem obroku sva na stojnicah poskušala še sladke specialitete kot so stropvafels in vaflji z različnimi sadnimi in sladkimi nadevi.
pitje kave v dežju
dobrote
vaflji na sto in en način
Z napolnjenimi trebuščki sva se odločila, da je čas za obisk muzeja Heineken, ki se nahaja blizu tržnice. Obisk muzeja je voden in zelo sproščujoč ter zanimiv. Na koncu 2-urnega ogleda dobiš še 2 mala mrzla piva, katera sta všteta v ceno vstopnice. Seveda pa je pred izhodom še trgovina, kjer si lahko pošteno sprazniš denarnico.
S tramom sva se vrnila v center mesta in v enem lokalu z imenom Old pub zaslišala dobro staro muziko. Zavila sva not, vzdušje je bilo krasno, natakar zelo vljuden in prijazen, mi2 žejna in spontana zabava, ki je trajala do zadnjega metroja proti kampu, se je lahko začela..
muzej Heineken
Old Pub
6. dan: ZAANSE SCHANS – MARKEN - VOLENDAM – EDAM - HOORN
Oh, kako bi poležavala ta dan, pa še prijetno je spet deževalo, ampak je bilo treba spakirat in se odpraviti dalje. Odpeljala sva se do 20 km oddaljene znamenite vasice z mlini Zaanse Schans. Za parkirni prostor sva odštela 10 EUR, vstopnine kot take pa ni. Sprehodila sva se po vasici med mnogimi mlini, si ogledala eno od številnih coklarn in predstavitev izdelave sira, kjer pa te predavateljica po koncu prijazno preusmeri v trgovino z veliko izbiro sira in čokolade. Ker sem zajtrk preskočila ta dan, sem se posvetila preizkušanju sira in se malce podprla in seveda opravila tudi en nakup. Med tem je nehalo deževati in Ljubo je, raje kot se z mano potikal po trgovini, posedal na klopci in malce dremal
Zaanse Schans
cokli in sladoled
Pot naju je naprej vodila na polotok Marken, po katerem je jezero dobilo tudi ime. Otok Marken so leta 1957 povezali s celino, kar je pomenilo, da se je na njem razvil turizem, vseeno pa se na otoku še vedno odvija dokaj pristno življenje. Na začetku vasice morajo vsi turisti parkirati svoje avtomobile in se naprej odpraviti peš. Malce sva se sprehodila in si ogledala tradicionalne lesene hiše in pristanišče za barke. Registrsko številko sem se naučila že na pamet, ker jo moraš na vseh parkomatih vtipkati, da radarji lahko preverjajo preko svojih aparatov in listkov ni potrebno dajati na vidna mesta.
Marken
Naprej sva šla do ribiškega mesteca Volendam. Parkirala sva na začetku mesta na večjem parkirnem prostoru, kjer lahko s parkirno uro brezplačno parkiraš za uro in pol. Vsepovsod je videti radarje, ki vestno opravljajo svoje delo in popisujejo napačno parkirane avtomobile. Sprehodila sva se po ulicah, tlakovanih z mozaiki in ob obali pristanišča, kjer je veliko stojnic s prigrizki, trgovine s spominki in manjše restavracije.
Naslednji cilj je bil 3km oddaljen Edam. Ker pa nisva imela kje parkirat, je Ljubo počakal v avtu ob kanalu, jaz pa sem na hitro skočila do ene od trgovin s sirom, kjer sem opravila nakup. Naredila sva še krog z avtom čez mesto, da sva si ga na hitro ogledala in se naprej odpeljala po lokalni cesti čisto ob jezeru oz. nasipu, ki je vmes, do mesta Hoorn.
Najprej sva poiskala planiran PZA, ki se nahaja v marini in je oddaljen od mesta 1 km. 52.63393, 5.05729. Po nastanitvi sva se oglasila v recepciji marine in ob plačilu 15 EUR dobila tudi kodo za uporabo Wi-fi in za dostop do tušev. Najprej sva se malce najedla in se odpravila na večerni sprehod po mestu, kjer je ogromno starih lesenih velikih bark. Mesto je preprosto in zanimivo, včasih pa je bilo eno pomembnejših pristanišč. Po sprehodu je ravno spet začelo rahlo deževati zato sva se z veseljem zavlekla pod odejo.
Volendam
Edam
Hoorn
7. dan: EKHUIZEN – nasip HOUTRIBDJIK – GIETHOORN
In spet je bil na vrsti premik, tokrat do mesteca Ekhuizen. V marini sva od radarja dobila napotek, da v mestu parkirava na glavni železniški postaji, kjer je parkiranje brezplačno. V bližini je tudi turistična agencija, kjer prodajajo karte za muzej Zuidersee (16 EUR/os). Po nakupu sva se vkrcala na ladjico, ki se vmes vstavi še na glavnem vhodu za muzej. Tu se je ladjica čisto napolnila, ker se očitno vsi peljejo z avtom do te točke oz. te tudi smerokazi za muzej na cesti usmerijo sem.
Plovba do vasice traja nekih 15 minut, kjer te pričaka življenje, kakršno je bilo nekoč. Ogledovala sva si stare kamnite hiške, gledala kako so živeli v preteklosti, kakšne so bile kmečke hiše in hišo bogatega bankirja ter s čim so se ukvarjali. V dosti hišah so bili not ljudje, ki so predstavljali turistom različne obrti, nekateri pa so brali in pripovedovali zgodbe iz preteklosti ampak na žalost v njihovem jeziku. Videla sva tudi kako sušijo ribe, pletejo mreže, izdelujejo špage in delavnice kjer so izdelovali jadra za plovila in mline na veter ter pralnico z delujočim parnim strojem. Skratka, tu bi lahko preživela cel dan, katerega pa nisva imela na razpolago zato sva se iz vasice peš odpravila skozi mesto proti avtu. Pešpot nazaj ti vzame 15 minut in poteka po krasnem malem mestecu, vmes pa sva se ustavila še v notranjem muzeju, ki pa naju ni fasciniral (razen starih bark) zato sva bila hitro zunaj.
vasica
sušenje rib
izčrpavanje vode
Odpeljala sva se čez 28 km dolg južni nasip Houtribdijk in tako prečkala s pregrado zajezeno morje. Z gradnjo dveh dolgih nasipov so ustavili poplave in povečali rodovitne površine, saj so pridobili veliko več rodovitnih polj. V mestu Laylstaad sva se ustavila v nekem shopping centru, opravila nakup z živili in se najedla pri znanem domačem peku burgerjev.
S polnimi želodci sva se odpeljala naprej mimo polj, kje je tulipanom ni bilo videti konca proti romantičnemu mestu Giethoorn, ki je zgrajeno kot mreža rečnih vodnih kanalov, povezanih z nešteto manjšimi mostovi. Mestece premore le 2600 prebivalcev in je idilično. Če ne bi bilo poplave turistov, bi lahko tu slišal le petje ptičkov in oglašanje gosi. Mestecu rečejo tudi severne Benetke in je resnično kot iz pravljice. Na voljo imajo veliko električnih čolnov, katerega lahko najameš za 15 EUR/uro in se sam popelješ naokoli, večje vodene turistične čolne in kanuje, če se želiš malo razmigati in veslati za 10 EUR/uro.
Houtribdijk
polja tulipanov
Mi2 sva pred odhodom v mestece parkirala ob kanalu na PZA Camperplaats Haamstede, ki stoji ob domači hiši, 52.72865, 6.07662 in je 1 km oddaljen od mesta . Gospodarica je okopavala svoj vrt, dala na razpolago parkiranje po svoji želji in rekla, da bo ona že zvečer prišla poračunat. Na voljo je tudi hiša, kjer imajo toaleto, za pomivat posodo ter nek skupni prostor s fotelji in mizami, kjer lahko posedaš, ješ in se umakneš z morebitnega mraza in vetra. Vse to je na razpolago za 10 EUR + 3 EUR elektrika.
Ko sva se nastanila, sva snela kolesa in do mesta odkolesarila. Ugotovila sva, da ni potrebe po najemu čolna kajti vse sva si ogledala med tem, ko sva naredila par krogov po celotnem mestecu. Zato sva se za ta denar raje ustavila v eni stari restavraciji v centru in se odžejala z dobrim pivom. Počasi sva zaključila s potepanjem, ker se je že večerilo in čas je bil za kuhanje večerje in zaslužen spanec.
PZA
Giethoorn
8. dan: GOUDA - zapornice pri ROTTERDAM – KINDERDIJK – ARLON
Zgodaj sva se odpeljala nazaj proti Goudi, kjer sva parkirala v bližini centra, obiskala trgovino z ogromno sira in spet pokušala vse vrste ter opravila obvezni nakup in šla naprej do tržnice, kjer sva si ogledala show s prodajo sira, ki ga prirejajo za turiste na glavnem trgu. Zelo sem bila vesela, da sva ujela termin, da sva si lahko ogledala to zanimivo predstavitev. To sva nameravala že v Alkmaarju, vendar imajo tam tako prodajo samo ob petkih zato sva ga črtala iz plana poti.
trgovinica z velikooo sira
sir in čebula - dobra kombinacija
Naslednji cilj je bil obisk še enega parka z mlini Kinderdijk, kamor bi se prepeljala s trajektom. Ker pa sva na začetni poti izpustila ogled znamenitih zapornic, sva naredila ovinek in se še enkrat odpeljala mimo Rotterdama do tako opevanih zapornic. Brezplačno sva parkirala na 51.956982 4.167743 (odprto do 16. ure), se povzpela na bližnji hribček in si ogledovala široko reko ter promet ogromnih tovornih ladij po njej. Ker sva bila že tu, sva se odpeljala še naprej do ustja, kjer sva tudi brezplačno parkirala in se skozi grmičevje napotila peš proti morju. Pihalo je nenormalno in jaz nisem bila prav vesela, da sem morala tu pešačiti po mivki, a je Ljubo na vsak način hotel priti čisto do konca in videti kako se reka združi z morjem.
V nasprotju z mano so ljudje, ki so najeli hiške na sami obali, veselo sedeli z otroki na mivki in gradili gradove. Čez nekaj časa se me je Ljubo le usmilil in sva odpešačila nazaj do parkiranega avta, pojedla malico in se odpeljala do Kinderidijka, kjer ob kanalu stoji 19 mlinov, namenjenih prečrpavanju vode in s tem izsuševanju terena. Mline so postavili leta 1740 in so ena najbolj znanih nizozemskih znamenitosti in so tudi po Unescovo zaščito.
Za ta dan je bilo planirano, da se pripeljeva do Luxemburga zato nama je zmanjkalo časa, da bi šla v park, ker bi se preveč zamudila. Glede na to, da sva si mline od blizu ogledala že v Zaanse Schans, sva se ustavila ob cesti in si jih ogledovala od daleč, saj so dobro vidni ter se napotila nazaj proti AC.
zapornice
Kinderdijk
Da se ne bi peljala še enkrat po enaki cesti kot gor grede, sva se odločila za pot mimo Antwerpna in Bruslja. Velika napaka! Samo čez del obvoznice mimo Antwerpna sva izgubila več kot uro! Promet tam dobesedno stoji, kolone vozil so nenormalne in občutek dobiš, da se ne boš premaknil nikamor. Bogi ti ljudje, ki se tako vozijo vsak dan v in iz službe Namreč, tu sva se prebijala ravno ob urah, ko so ljudje zaključevali delovni dan. Enaka zgodba se je ponovila mimo Bruslja tako da sva bila že kar pozna zato sva se odločila da poiščeva bližnje prenočišče in da izpustiva načrtovan obisk mesteca Dinant, ki je v znamenju saxofonov in kjer se je rodil izumitelj Adolphe Saxa.
Tako sva se pripeljala do kampa Officiel Arlon, 20 km pred Luxemburgom, 49.70210, 5.80663. Kamp obdaja lepa narava, je zelo urejen, prostori so razdeljeni z lepimi lesenimi ograjami, na katerih ponoči svetijo zasenčene luči, imajo manjšo restavracijo, neomejeno uporabo tople vode in v sezoni tudi bazen. Izredno sem bila presenečena nad toaletami, ki so zanimivo urejene. V ženskih je vse v stilu Pariza: kipi, slike, stoli, mizice, muzika iz radia ter TV, kjer se neprestano predvaja življenje v Parizu. V takem vzdušju ti ni problema počakati na vrsto za tuš, ker ti enostavno ni dolgčas. Ljubo pravi, da je moška toaleta v znamenju New Yorka. Cena za noč z elektriko je 23 EUR.
Za večerjo sva si tokrat spekla čevapčiče, ki sva jih kupila v Goudi. Ja, v mesnici je prav pisalo: cevapcici, 7 EUR/kg. Ko sva se zraven najedla še mlade čebule in zvrnila piksno piva sva čutila, da sva že bliže domu in se zazibala v sladko spanje.
nizozemski čevapi
Pariz
9. dan: LUXEMBURG – BURGENSTRASSE
Po kavici in zajtrku sva nadaljevala proti Luxemburgu, kjer sva najprej natočila najcenejšo nafto (0,982 EUR/l) in se odpeljala 1 km izven centra, kjer sva parkirala po 1 EUR/ura. Sprehodila sva se čez lep park do centra mesta in si ga malce ogledala. Moram priznati, da me ni ravno navdušil, bom pa lahko rekla, da sem bila v Luxemburgu.
Po eni uri sprehoda sva se usedla v avto in se odpeljala proti Mannheimu, kjer sva zavila na Burgenstrasse, ki vodi po lepi pokrajini in čez srednjeveška mesta. Cesta ni ravno najbolje označena zato sva vmes malce zašla in se vozila drugje. Ker si doma nisem ravno dobro ogledala poti, sva zgrešila vse gradove, katere bi morala na poti videti
S tako vožnjo in iskanjem gradov sva zgubila kar nekaj časa. Začelo se je tudi že večeriti zato sva sklenila poiskati prenočišče in kako restavracijo s pristno nemško hrano.
PZA-jev sva videla kolikor hočeš, tudi zastonj, vendar so bili vsi brez elektrike. V bližini mesta Bad Wimpfen sva zagledala en smerokaz, kateremu sva sledila po ozki cesti čez gozd in na koncu, ko sva že mislila, da sva se izgubila in sva bila bogu za hrbtom, sva zagledala malo jezero in veliko restavracijo, zadaj pa kamp. Ampak, to je bil kamp s prikolicami za domačine. Parkirala sva in šla v restavracijo, da bi nekaj pojedla. Natakarica nama je pripeljala lastnika, s katerim sva se dogovorila, da lahko v kampu ob hiši parkirava, dal nama je elektriko in plačala sva mu 15 EUR. Zadovoljna sva se dobro najedla, spila vrček ali dva in se odpravila spat.
Bad Wimpfen
Feuchtwangen
10. dan: ROMANTISCHESTRASSE – DOMŽALE
Burgenstrasse, ki zajema nekih 1000 km, se začne pri mestu Heidelberg in se konča v Pragi. Blizu mesta Crailsheim se cesta sreča z Romantischestrasse. Cesta sicer vodi tudi višje gor proti Rothenburg ob der Tauber, zame najlepšemu mestu te ceste, ampak ker sva tam že bila in se nisva imela namena vračat nazaj proti severu, sva zavila v nasprotno stran proti drugemu najlepšemu mestecu Dinkelshbul. Tudi tega sva že videla, pa sva se vseeno še enkrat ustavila in naredila dolg sprehod. Nadaljevala sva po lepi naravi, ovinkih, mestih, se kratko ustavila v Nordlingenu in na koncu v Donauworthu, kjer sva se malce okrepčala in ugotovila, da je čas, da zavijeva na AC, če hočeva do teme priti domov.
Dinkelshbul
Donauworth
Naredila sva že kar nekaj kilometrov, videla veliko različnih krajev ampak moram priznati, da je bilo to popotovanje eno boljših! Vse je potekalo brez zapletov, živčnosti, sproščeno in ne glede na nekomoditeto v kombiju, povprečne temperature okoli 14 stopinj in ponoči tudi mraza, vmesnega dežja, je Nizozemska dežela, ki je mene navdajala z neverjetno pozitivno energijo. Definitivno se bova sem še vrnila, če ne prej, pa v penziji, kajti vmes je še veliko krajev, katere je potrebno obiskati zato je čas, da že začnem planirati naslednjo avanturo!
Prevoženih kilometrov: 3600 km
Porabila 270 litrov nafte, povprečje 7,7l/100km
Stroški skupaj 1250 EUR:
- nafta: 300 EUR (povprečno 1,17 EUR/l)
- nočitve: 170 EUR
- vinjete, tuneli, vstopnine: 210 EUR
- hrana, pijača in ostalo: 670 EUR
Kot po navadi smo v našem podjetju od 27.4. na daljšem kolektivnem dopustu zato sem se že prej poigravala z mislimi kam odpotovati, da bi prijetno izkoristila ta prosti čas. Spomnila sem se, da je Ljubo nekoč izrazil željo, da bi šel rad v Amsterdam. Sicer sem bila enkrat tam poslovno, ampak prav veliko takrat nisem videla zato sem začela kovati načrt in delati plan.
V pot sem hotela vključiti tudi romantično cesto in cesto gradov v Nemčiji, ker obožujem srednjeveška mesteca in gradove; verjetno sem bila v prejšnjem življenju kaka princeska
Po romantični cesti sva se sicer že popeljala dve leti nazaj in si ogledala dve mesti, nisva pa videla vsega.Ko sem delala plan, sem prebrala kar nekaj potopisov in si ogledala par video posnetkov. Moram priznati, da sem bila čisto navdušena nad pokrajino in ugotovila, da bo 10 dni čisto premalo časa in da ga bo potrebno čim bolje izkoristiti.
Ker je lanskoletni AD v prodaji, sva se odločila, da greva s kombijem, ki pa je bil zadaj čisto prazen. Naš mojster Ljubo je na hitro odrezal steno, naredil posteljo, v dve košari sva nametala nekaj od posode in pribora, vzela kemični WC, indukcijsko ploščo, električni radiator in hladilnik. Bova zmogla tako? Bova, ne rabiva veliko, samo da greva!
O Nizozemski sem dobila vtis, da je tam življenje dokaj sproščeno, ljudje so prijazni, preprosti, nasmejani, tudi v najbolj zakotni vasici vsi govorijo angleško. Pokrajina je prekrasna, sicer konstanto piha veter in občasno rahlo dežuje, ampak tudi tega se navadiš. Fasciniralo me je to, da vsak prosti kvadratni meter trave izkoristijo za pašo ovc, pa tudi če skoraj sredi mesta. In njihove vožnje s kolesi? Ja, večja verjetnost kot da te povozi avto je, da te zbije kolesar!
Hrana in pijača v restavracijah je dokaj draga, se pa da za normalno ceno oz. skoraj bi rekla, da je celo ceneje kot pri nas, kupovati v trgovinah in mesnicah. V pekarnah in na cesti pa vse diši po torticah, vafljih, palačinkah.. tudi če nisi sladkosned, te vonjave prepričajo v nakup. Seveda je tu še sto in ena vrsta sira, katerega se lahko dodobra naješ samo ko hodiš po trgovini in pokušaš vse vrste. Zanimivo mi je bilo tudi to, da imajo ogromno kioskov s prodajo pomfrija, kjer se vijejo dolge vrste ljudi.
Pa pojdimo po vrsti
1.dan: LJUBLJANA - BAMBERG
Ker je bil kombi že pripravljen in kolesa naložena, sva takoj zjutraj sedla vanj in se v dežju odpeljala po AC skozi Karavanke proti Avstriji. Prvi postanek je bil načrtovan po cca 700 km, ker sva potrebovala nekaj časa za vmesno postajo in ogled nemškega mesteca na vodi Bamberg, kateremu rečejo tudi nemške Benetke. Parkirala sva v centru mesta, kjer nama je prijazni radar, ki je šel ravno mimo, posodil svojih euro in še nekaj, ko sva ga prosila, če nama lahko zamenja denar za parkomat.
Najina "razkošna notranjost"
Vmes je prenehalo deževati in sva se odpravila na krajši sprehod po mestu. Ker je tudi žeja naredila svoje, sva se odpravila v pivnico, kamor so šli vsi. Ugotovila sva, da tam prodajajo samo eno vrsto temnega piva kar na nekem okenčku, kjer plačaš tudi kavcijo za kozarec, ker vsi s kozarci stojijo zunaj pred pivnico, klepetajo in se predajajo okusu prekajenosti. Moram priznati, da je okus nenavaden, meni osebno ni bil všeč, ampak žeja je naredila svoje in sem ga zvrnila kot vsi ostali.
Odločila sva se, da se odpraviva naprej in si poiščeva PZA v Wurzburgu v bližini centra, od koder bi šla še na kratek sprehod pred spanjem. Na žalost je bil PZA, ki je najbližje centru, brez elektrike. Ja, prvič sva bila odvisna od elektrike in videla kako se počutijo tisti, ki so od nje odvisni vedno. Namreč, ponoči se je temperatura spustila na 0 stopinj in brez radiatorja ne bi šlo. Zato sva mestu samo pomahala in se odpeljala še 100 km naprej do Marktheidenfelda, kamor naju je napotila aplikacija Campercontact. V mirnem delu mesta sva našla PZA Martinswiese, 49.84966 9.60020. Cena nočitve je bila 5 EUR/noč + 1 EUR elektrika/4 ure. Parkomat za plačilo je bil pokvarjen, WC blok zaklenjen, tako sva vrgla 3 EUR v box z elektriko, si naredila hitro večerjo in se zgodaj odpravila k počitku.
Bamberg
PZA
2.dan: CESTA ob reki RHEIN - ROTTERDAM
Po jutranji kavici sva se odpeljala do Frankfurta, kjer sva šla s prijateljem na močen nemški zajtrk. V tamkajšnjem Lidlu sva se založila še z njihovimi nepogrešljivimi rindwursti in se odpeljala proti Rudenshaimu am Rhein. Od tam naprej sva se vozila po čudoviti panoramski cesti 42, ki vodi ob reki Rhein in skozi mesteca z gradovi in vinogradi vse do Koblenza, kjer sva zavila na dolgočasno a brezplačno AC ter se odpeljala do Rotterdama.
zajtrk v Frankfurtu
cesta 42
Proti večeru sva pripeljala do mosta Erasmusbrug in se preko njega popeljala mimo muzeja Maritiem in se namenila proti planiranemu PZA v Maassluisu, kjer pa so imeli samo 3 mesta z elektriko, ki so bila, seveda, že zasedena. Spet sva s pomočjo aplikacije poiskala drugega in ga našla na privatnem zemljišču v mestu Wateringen, 52.01078, 4.27539. Tam je bilo parkiranih že nekaj AD, na hiši pa je bil napis, da v primeru, da ni nikogar, denar vložiš v kuverto in jo vržeš v poštni nabiralnik, ki je bil na hiši. Tako sva se priklopila na elektriko, spet skuhala hitro večerjo, šla na kratek sprehod in spat.
3. dan: ROTTERDAM – DELFT – HAAG – SCHEVENINGEN – KEUKENHOF - AMSTERDAM
Kot je pisalo na obvestilu, sva po kavici in vložila v kuverto 8 EUR (6 + 2 za elektriko) in jo vrgla v nabiralnik ter se odpeljala nazaj do Rotterdama. Ker je bila sobota, prometa ni bilo veliko zato sva lahko parkirala v bližini mosta in si na klopci privoščila zajtrk. Ustavila sva se še pred muzejem in si ogledala ladjice, ki so privezane zunaj v kanalu. Po ogledu sva nadaljevala naprej proti Delftu.
Parkirala sva malo naprej od hiš v centru in ker nisva našla parkomata, sva se podala na potep po tipičnem starem holandskem mestu, ki slovi tudi po svoji modri keramiki. Po ogledu sva se odpravila nazaj do avta in ravno našla dva radarja na kolesih, ki sta nama hotela napisati kazen za napačno parkiranje. Seveda sem zaigrala nevedno turistko, ki ni in ni našla parkomata. Prijazno mi je razložil, da je v vseh mestih po centrih dovoljeno parkirati samo rezidentom, vsi ostali pa bi morali v garažah oz. zunaj mesta. Potrudil se je celo, da mi je povedal katera garaža je dovolj visoka in naju prijazno spustil brez kazni
Erasmusbrug
zajtrk ob reki
Delft
Naslednji cilj je bil mesto Haag, kjer pa se nisva nameravala prav dolgo zadrževati. Na nesrečo so potekala še dela na cesti in naredili so se kar precejšnji zastoji. Zato sva se nekako prebila čez mesto in nadaljevala proti obmorskemu turističnemu mestu Scheveningen, kamor domačini in turisti hodijo počitnikovat. Kot otroka sva hitela po mivki, polni školjk do morja, da bi se ga dotaknila. Sicer je sijalo sonce, vseeno pa je bilo nekaj 14 stopinj. Videl si lahko od zimsko oblečenih ljudi do otrok, ki so bosi cepetali po mivki in morju. Zavila sva tudi v enega od mnogih lokalov in si ob pivu privoščila bitterballen, eno od njihovih specialitet.
Den Haag
Scheveningen
Okrepčana sva pot nadaljevala proti Keukenhofu. Parku pravijo tudi Vrt Evrope, kjer vsako leto med koncem marca in maja pripravijo nepozabno razstavo cvetja, imenovano Pomladni vrt in pripravijo kreacije s 6 milijoni cvetlic. Na parkirišču, polnem avtomobilov, avtobusov in koles, sva parkirala in ker je bila ura že skoraj 3 popoldan, za vstop nisva čakala v vrsti. Vstopnica je 16 EUR/osebo + 6 EUR za parkirni prostor, katerega listek ti pregledajo, ko odhajaš ven. Tako da ne pomislite na to, da vstopnice za PP ne bi kupili!
Vrt je res krasen, polno tulipanov različnih oblik in drugih cvetlic, vodometi, razcvetene češnje, urejeni travniki.. skratka paša za oči. Seveda je poleg teh cvetlic tudi nenormalno veliko število obiskovalcev, ki so se sprehajali, nekateri pa tudi poležavali na travnikih ob cvetlicah. Po nekih 2 urah sva v koloni (vrt se zapira ob 5 popoldan) nekako le prišla do izhoda in se odpeljala proti Amsterdamu. V prvem kampu, ki je le 3 km oddaljen od centra je bilo vse zasedeno, zato sva se odpravila do naslednjega, ki je sicer oddaljen 12 km iz mesta, pa vendar največkrat omenjen v potopisih: Gaasper Camping, 52.31323, 4.99064. Kamp je dokaj velik in zelo urejen, moteče pa je, da moraš tudi za pomivanje posode kupiti žeton za toplo vodo (80 centov/žeton). Po prijavi na recepciji, kjer sva plačala 88 EUR za 3 noči z elektriko, sva kupila še žetone, si naredila večerjo in se okoli 9. ure zvečer odpravila v center z metrojem, ki je od kampa oddaljen par minut hoje.
Keukenhof
Gaasper Camping
Sobotni večer v Amsterdamu je ustvarjen za mladino, katerih je polno na ulicah ob kanalih, na cestah, na trgih, kjer prirejajo razne partyje..celo do dragega piva prideš težko. Malo sva se še sprehodila po Red districtu, kjer so znane prodajalke ljubezni v izložbah in kjer so v zraku vonjave po opojnih substancah, ki se vijejo iz coffe-shopov. Čez čas sva ugotovila, da sva videla dovolj, da žurala ne bova in da je čas za spanje.
Red district
4. dan: AMSTERDAM
Napočil je dan, ko sva snela najini kolesi in odkolesarila po urejenih kolesarskih poteh do mesta. Med poplavo turistov sva preizkušala najino spretnost vijuganja med njimi po ulicah ob kanalih. Kolesarski promet je v tej deželi res urejen in tudi steze so opremljene s prometnimi znaki. Na glavnih turističnih točkah imajo celo radarje, ki usmerjajo ljudi s kolesarskih stez na pločnike.
Po živahni ulici s trgovinami Kalverstraat sva se odpeljala do enega od mest, kjer se lahko vkrcaš na eno od mnogih turističnih ladjic (11 EUR/os) in si eno uro ogleduješ pomembne točke in poslušaš zgodbice voznika, ki razlaga nastanek določenih zgradb, mostov in pomen bivanja oz. domovanja na ladjah oz. plavajočih hiškah. Na nesrečo mnogih bodo od naslednjega leta dalje morali vse ladjice, na katerih domujejo in so daljše kot 16m odstraniti, ker želijo hiške poenotiti in s tem doseči lepši izgled mesta ob kanalih.
Amsterdam
javni moški WC na Red districtu
največja garaža koles
Ko sva se izkrcala, sva odkolesarila naprej in si ogledala še druge glavne znamenitosti. Mimo glavnega trga Dam s Kraljevo palačo sva se napotila do plavajoče cvetlične tržnice Bloemenmarkt, kjer je tudi veliko trgovinic s spominki. Seveda sva tudi sama nakupovala in se ustavila v lokalu, kjer so ponujali Turist menu za 10 EUR (steak, krompir in solata), kar je za merila mesta zelo sprejemljivo. Okrepčana sva odkolesarila naprej do židovske četrti, kjer pa se je pred hišo Ane Frank vlila kolona ljudi, kateri nisi videl konca. Zato sva raje še naprej kolesarila in si ogledovala ljudi, kanale, mostove, popila kako pivo, dve in opazovala ljudi. Proti večeru sva se odpravila nazaj proti kampu. Naredila sva nekih 30 km in ker kolo ni ravno moja prva izbira prevoznega sredstva, sem komaj prikolesarila nazaj. Rit me je neznansko bolela čeprav sem si doma kupila gel sedež, ki naj bi ublažil bolečine
V nasprotju z mano je Ljubo izgledal nadvse zadovoljen, ker je deloval, kot da vsak dan prekolesari celo Ljubljano 5. dan: AMSTERDAM
Zjutraj sem bila vesela, ker je zunaj padal dež, kar je pomenilo, da v mesto ne bo treba s kolesom! Tekla sem v recepcijo po karte za metro (7,5 EUR/os za cel dan in velja za metro/tram/bus) in vstopnice v muzej Heinekena (16 EUR/os). Čeprav je do najinega odhoda že nehalo deževati, si moja boleča zadnjica ni premislila in tako sva se z metrojem odpeljala do glavne železniške postaje.
Najprej sva se podala v shopping na ulico Damrak, kjer so trgovine vseh blagovnih znamk. Nadaljevala sva pot do največje tržnice Albert Cuypmarkt, ki je znana po tem, da tja zahajajo tudi domačini po nakupih in je ena najbolj znanih in obiskanih v Evropi. Obstaja že od leta 1905, na njej pa najdeš vse od sira, cvetja pa do nakita in usnja in seveda veliko hrane. V eni od prodajaln s hitro pripravljeno morsko hrano sva poskušala njihovo specialiteto: ocvrte gambere, školjke in in koščke kibbelinga (nizozemska riba). Ker je bila hrana sveže pripravljena, je bilo vse skupaj zelo okusno in ne drago. Seveda pa ni manjkala porcija pomfrija z majonezo. Po okusnem obroku sva na stojnicah poskušala še sladke specialitete kot so stropvafels in vaflji z različnimi sadnimi in sladkimi nadevi.
pitje kave v dežju
dobrote
vaflji na sto in en način
Z napolnjenimi trebuščki sva se odločila, da je čas za obisk muzeja Heineken, ki se nahaja blizu tržnice. Obisk muzeja je voden in zelo sproščujoč ter zanimiv. Na koncu 2-urnega ogleda dobiš še 2 mala mrzla piva, katera sta všteta v ceno vstopnice. Seveda pa je pred izhodom še trgovina, kjer si lahko pošteno sprazniš denarnico.
S tramom sva se vrnila v center mesta in v enem lokalu z imenom Old pub zaslišala dobro staro muziko. Zavila sva not, vzdušje je bilo krasno, natakar zelo vljuden in prijazen, mi2 žejna in spontana zabava, ki je trajala do zadnjega metroja proti kampu, se je lahko začela..
muzej Heineken
Old Pub
6. dan: ZAANSE SCHANS – MARKEN - VOLENDAM – EDAM - HOORN
Oh, kako bi poležavala ta dan, pa še prijetno je spet deževalo, ampak je bilo treba spakirat in se odpraviti dalje. Odpeljala sva se do 20 km oddaljene znamenite vasice z mlini Zaanse Schans. Za parkirni prostor sva odštela 10 EUR, vstopnine kot take pa ni. Sprehodila sva se po vasici med mnogimi mlini, si ogledala eno od številnih coklarn in predstavitev izdelave sira, kjer pa te predavateljica po koncu prijazno preusmeri v trgovino z veliko izbiro sira in čokolade. Ker sem zajtrk preskočila ta dan, sem se posvetila preizkušanju sira in se malce podprla in seveda opravila tudi en nakup. Med tem je nehalo deževati in Ljubo je, raje kot se z mano potikal po trgovini, posedal na klopci in malce dremal
Zaanse Schans
cokli in sladoled
Pot naju je naprej vodila na polotok Marken, po katerem je jezero dobilo tudi ime. Otok Marken so leta 1957 povezali s celino, kar je pomenilo, da se je na njem razvil turizem, vseeno pa se na otoku še vedno odvija dokaj pristno življenje. Na začetku vasice morajo vsi turisti parkirati svoje avtomobile in se naprej odpraviti peš. Malce sva se sprehodila in si ogledala tradicionalne lesene hiše in pristanišče za barke. Registrsko številko sem se naučila že na pamet, ker jo moraš na vseh parkomatih vtipkati, da radarji lahko preverjajo preko svojih aparatov in listkov ni potrebno dajati na vidna mesta.
Marken
Naprej sva šla do ribiškega mesteca Volendam. Parkirala sva na začetku mesta na večjem parkirnem prostoru, kjer lahko s parkirno uro brezplačno parkiraš za uro in pol. Vsepovsod je videti radarje, ki vestno opravljajo svoje delo in popisujejo napačno parkirane avtomobile. Sprehodila sva se po ulicah, tlakovanih z mozaiki in ob obali pristanišča, kjer je veliko stojnic s prigrizki, trgovine s spominki in manjše restavracije.
Naslednji cilj je bil 3km oddaljen Edam. Ker pa nisva imela kje parkirat, je Ljubo počakal v avtu ob kanalu, jaz pa sem na hitro skočila do ene od trgovin s sirom, kjer sem opravila nakup. Naredila sva še krog z avtom čez mesto, da sva si ga na hitro ogledala in se naprej odpeljala po lokalni cesti čisto ob jezeru oz. nasipu, ki je vmes, do mesta Hoorn.
Najprej sva poiskala planiran PZA, ki se nahaja v marini in je oddaljen od mesta 1 km. 52.63393, 5.05729. Po nastanitvi sva se oglasila v recepciji marine in ob plačilu 15 EUR dobila tudi kodo za uporabo Wi-fi in za dostop do tušev. Najprej sva se malce najedla in se odpravila na večerni sprehod po mestu, kjer je ogromno starih lesenih velikih bark. Mesto je preprosto in zanimivo, včasih pa je bilo eno pomembnejših pristanišč. Po sprehodu je ravno spet začelo rahlo deževati zato sva se z veseljem zavlekla pod odejo.
Volendam
Edam
Hoorn
7. dan: EKHUIZEN – nasip HOUTRIBDJIK – GIETHOORN
In spet je bil na vrsti premik, tokrat do mesteca Ekhuizen. V marini sva od radarja dobila napotek, da v mestu parkirava na glavni železniški postaji, kjer je parkiranje brezplačno. V bližini je tudi turistična agencija, kjer prodajajo karte za muzej Zuidersee (16 EUR/os). Po nakupu sva se vkrcala na ladjico, ki se vmes vstavi še na glavnem vhodu za muzej. Tu se je ladjica čisto napolnila, ker se očitno vsi peljejo z avtom do te točke oz. te tudi smerokazi za muzej na cesti usmerijo sem.
Plovba do vasice traja nekih 15 minut, kjer te pričaka življenje, kakršno je bilo nekoč. Ogledovala sva si stare kamnite hiške, gledala kako so živeli v preteklosti, kakšne so bile kmečke hiše in hišo bogatega bankirja ter s čim so se ukvarjali. V dosti hišah so bili not ljudje, ki so predstavljali turistom različne obrti, nekateri pa so brali in pripovedovali zgodbe iz preteklosti ampak na žalost v njihovem jeziku. Videla sva tudi kako sušijo ribe, pletejo mreže, izdelujejo špage in delavnice kjer so izdelovali jadra za plovila in mline na veter ter pralnico z delujočim parnim strojem. Skratka, tu bi lahko preživela cel dan, katerega pa nisva imela na razpolago zato sva se iz vasice peš odpravila skozi mesto proti avtu. Pešpot nazaj ti vzame 15 minut in poteka po krasnem malem mestecu, vmes pa sva se ustavila še v notranjem muzeju, ki pa naju ni fasciniral (razen starih bark) zato sva bila hitro zunaj.
vasica
sušenje rib
izčrpavanje vode
Odpeljala sva se čez 28 km dolg južni nasip Houtribdijk in tako prečkala s pregrado zajezeno morje. Z gradnjo dveh dolgih nasipov so ustavili poplave in povečali rodovitne površine, saj so pridobili veliko več rodovitnih polj. V mestu Laylstaad sva se ustavila v nekem shopping centru, opravila nakup z živili in se najedla pri znanem domačem peku burgerjev.
S polnimi želodci sva se odpeljala naprej mimo polj, kje je tulipanom ni bilo videti konca proti romantičnemu mestu Giethoorn, ki je zgrajeno kot mreža rečnih vodnih kanalov, povezanih z nešteto manjšimi mostovi. Mestece premore le 2600 prebivalcev in je idilično. Če ne bi bilo poplave turistov, bi lahko tu slišal le petje ptičkov in oglašanje gosi. Mestecu rečejo tudi severne Benetke in je resnično kot iz pravljice. Na voljo imajo veliko električnih čolnov, katerega lahko najameš za 15 EUR/uro in se sam popelješ naokoli, večje vodene turistične čolne in kanuje, če se želiš malo razmigati in veslati za 10 EUR/uro.
Houtribdijk
polja tulipanov
Mi2 sva pred odhodom v mestece parkirala ob kanalu na PZA Camperplaats Haamstede, ki stoji ob domači hiši, 52.72865, 6.07662 in je 1 km oddaljen od mesta . Gospodarica je okopavala svoj vrt, dala na razpolago parkiranje po svoji želji in rekla, da bo ona že zvečer prišla poračunat. Na voljo je tudi hiša, kjer imajo toaleto, za pomivat posodo ter nek skupni prostor s fotelji in mizami, kjer lahko posedaš, ješ in se umakneš z morebitnega mraza in vetra. Vse to je na razpolago za 10 EUR + 3 EUR elektrika.
Ko sva se nastanila, sva snela kolesa in do mesta odkolesarila. Ugotovila sva, da ni potrebe po najemu čolna kajti vse sva si ogledala med tem, ko sva naredila par krogov po celotnem mestecu. Zato sva se za ta denar raje ustavila v eni stari restavraciji v centru in se odžejala z dobrim pivom. Počasi sva zaključila s potepanjem, ker se je že večerilo in čas je bil za kuhanje večerje in zaslužen spanec.
PZA
Giethoorn
8. dan: GOUDA - zapornice pri ROTTERDAM – KINDERDIJK – ARLON
Zgodaj sva se odpeljala nazaj proti Goudi, kjer sva parkirala v bližini centra, obiskala trgovino z ogromno sira in spet pokušala vse vrste ter opravila obvezni nakup in šla naprej do tržnice, kjer sva si ogledala show s prodajo sira, ki ga prirejajo za turiste na glavnem trgu. Zelo sem bila vesela, da sva ujela termin, da sva si lahko ogledala to zanimivo predstavitev. To sva nameravala že v Alkmaarju, vendar imajo tam tako prodajo samo ob petkih zato sva ga črtala iz plana poti.
trgovinica z velikooo sira
sir in čebula - dobra kombinacija
Naslednji cilj je bil obisk še enega parka z mlini Kinderdijk, kamor bi se prepeljala s trajektom. Ker pa sva na začetni poti izpustila ogled znamenitih zapornic, sva naredila ovinek in se še enkrat odpeljala mimo Rotterdama do tako opevanih zapornic. Brezplačno sva parkirala na 51.956982 4.167743 (odprto do 16. ure), se povzpela na bližnji hribček in si ogledovala široko reko ter promet ogromnih tovornih ladij po njej. Ker sva bila že tu, sva se odpeljala še naprej do ustja, kjer sva tudi brezplačno parkirala in se skozi grmičevje napotila peš proti morju. Pihalo je nenormalno in jaz nisem bila prav vesela, da sem morala tu pešačiti po mivki, a je Ljubo na vsak način hotel priti čisto do konca in videti kako se reka združi z morjem.
V nasprotju z mano so ljudje, ki so najeli hiške na sami obali, veselo sedeli z otroki na mivki in gradili gradove. Čez nekaj časa se me je Ljubo le usmilil in sva odpešačila nazaj do parkiranega avta, pojedla malico in se odpeljala do Kinderidijka, kjer ob kanalu stoji 19 mlinov, namenjenih prečrpavanju vode in s tem izsuševanju terena. Mline so postavili leta 1740 in so ena najbolj znanih nizozemskih znamenitosti in so tudi po Unescovo zaščito.
Za ta dan je bilo planirano, da se pripeljeva do Luxemburga zato nama je zmanjkalo časa, da bi šla v park, ker bi se preveč zamudila. Glede na to, da sva si mline od blizu ogledala že v Zaanse Schans, sva se ustavila ob cesti in si jih ogledovala od daleč, saj so dobro vidni ter se napotila nazaj proti AC.
zapornice
Kinderdijk
Da se ne bi peljala še enkrat po enaki cesti kot gor grede, sva se odločila za pot mimo Antwerpna in Bruslja. Velika napaka! Samo čez del obvoznice mimo Antwerpna sva izgubila več kot uro! Promet tam dobesedno stoji, kolone vozil so nenormalne in občutek dobiš, da se ne boš premaknil nikamor. Bogi ti ljudje, ki se tako vozijo vsak dan v in iz službe
Namreč, tu sva se prebijala ravno ob urah, ko so ljudje zaključevali delovni dan. Enaka zgodba se je ponovila mimo Bruslja tako da sva bila že kar pozna zato sva se odločila da poiščeva bližnje prenočišče in da izpustiva načrtovan obisk mesteca Dinant, ki je v znamenju saxofonov in kjer se je rodil izumitelj Adolphe Saxa.Tako sva se pripeljala do kampa Officiel Arlon, 20 km pred Luxemburgom, 49.70210, 5.80663. Kamp obdaja lepa narava, je zelo urejen, prostori so razdeljeni z lepimi lesenimi ograjami, na katerih ponoči svetijo zasenčene luči, imajo manjšo restavracijo, neomejeno uporabo tople vode in v sezoni tudi bazen. Izredno sem bila presenečena nad toaletami, ki so zanimivo urejene. V ženskih je vse v stilu Pariza: kipi, slike, stoli, mizice, muzika iz radia ter TV, kjer se neprestano predvaja življenje v Parizu. V takem vzdušju ti ni problema počakati na vrsto za tuš, ker ti enostavno ni dolgčas. Ljubo pravi, da je moška toaleta v znamenju New Yorka. Cena za noč z elektriko je 23 EUR.
Za večerjo sva si tokrat spekla čevapčiče, ki sva jih kupila v Goudi. Ja, v mesnici je prav pisalo: cevapcici, 7 EUR/kg. Ko sva se zraven najedla še mlade čebule in zvrnila piksno piva sva čutila, da sva že bliže domu in se zazibala v sladko spanje.
nizozemski čevapi
Pariz
9. dan: LUXEMBURG – BURGENSTRASSE
Po kavici in zajtrku sva nadaljevala proti Luxemburgu, kjer sva najprej natočila najcenejšo nafto (0,982 EUR/l) in se odpeljala 1 km izven centra, kjer sva parkirala po 1 EUR/ura. Sprehodila sva se čez lep park do centra mesta in si ga malce ogledala. Moram priznati, da me ni ravno navdušil, bom pa lahko rekla, da sem bila v Luxemburgu.
Po eni uri sprehoda sva se usedla v avto in se odpeljala proti Mannheimu, kjer sva zavila na Burgenstrasse, ki vodi po lepi pokrajini in čez srednjeveška mesta. Cesta ni ravno najbolje označena zato sva vmes malce zašla in se vozila drugje. Ker si doma nisem ravno dobro ogledala poti, sva zgrešila vse gradove, katere bi morala na poti videti
S tako vožnjo in iskanjem gradov sva zgubila kar nekaj časa. Začelo se je tudi že večeriti zato sva sklenila poiskati prenočišče in kako restavracijo s pristno nemško hrano. PZA-jev sva videla kolikor hočeš, tudi zastonj, vendar so bili vsi brez elektrike. V bližini mesta Bad Wimpfen sva zagledala en smerokaz, kateremu sva sledila po ozki cesti čez gozd in na koncu, ko sva že mislila, da sva se izgubila in sva bila bogu za hrbtom, sva zagledala malo jezero in veliko restavracijo, zadaj pa kamp. Ampak, to je bil kamp s prikolicami za domačine. Parkirala sva in šla v restavracijo, da bi nekaj pojedla. Natakarica nama je pripeljala lastnika, s katerim sva se dogovorila, da lahko v kampu ob hiši parkirava, dal nama je elektriko in plačala sva mu 15 EUR. Zadovoljna sva se dobro najedla, spila vrček ali dva in se odpravila spat.
Bad Wimpfen
Feuchtwangen
10. dan: ROMANTISCHESTRASSE – DOMŽALE
Burgenstrasse, ki zajema nekih 1000 km, se začne pri mestu Heidelberg in se konča v Pragi. Blizu mesta Crailsheim se cesta sreča z Romantischestrasse. Cesta sicer vodi tudi višje gor proti Rothenburg ob der Tauber, zame najlepšemu mestu te ceste, ampak ker sva tam že bila in se nisva imela namena vračat nazaj proti severu, sva zavila v nasprotno stran proti drugemu najlepšemu mestecu Dinkelshbul. Tudi tega sva že videla, pa sva se vseeno še enkrat ustavila in naredila dolg sprehod. Nadaljevala sva po lepi naravi, ovinkih, mestih, se kratko ustavila v Nordlingenu in na koncu v Donauworthu, kjer sva se malce okrepčala in ugotovila, da je čas, da zavijeva na AC, če hočeva do teme priti domov.
Dinkelshbul
Donauworth
Naredila sva že kar nekaj kilometrov, videla veliko različnih krajev ampak moram priznati, da je bilo to popotovanje eno boljših! Vse je potekalo brez zapletov, živčnosti, sproščeno in ne glede na nekomoditeto v kombiju, povprečne temperature okoli 14 stopinj in ponoči tudi mraza, vmesnega dežja, je Nizozemska dežela, ki je mene navdajala z neverjetno pozitivno energijo. Definitivno se bova sem še vrnila, če ne prej, pa v penziji, kajti vmes je še veliko krajev, katere je potrebno obiskati zato je čas, da že začnem planirati naslednjo avanturo!