Čez Savojske Alpe do Španije 2016
Objavljeno: 14 Maj 2017 00:53
Čas potovanja: 18 dni : 21.7. - 7.8.2016
Prevoženih kilometrov: 5300 km
Porabila 560 litrov nafte, povprečje 10,6l/100km
Stroški skupaj 2000 EUR:
- bencin: 680 EUR (povprečno 1,21 EUR/l)
- nočitve:290 EUR
- cestnine, vinjete, tuneli: 230 EUR
- hrana, pijača in ostalo: 800 EUR
Tako kot lanskoletno potovanje v Turčijo se je tudi plan za Španijo v moji glavi naredil že par let nazaj, letos pa sva ga uspela tudi realizirati.
Da pa se ne bi vozila dvakrat po isti poti, sva se za pot tja odločila iti preko Savojskih Alp, čez pokrajino Perigord in 4. dan dosegala obalo Atlantskega ocena. Ta del Francije me je tako navdušil, da bi tu z veseljem preživela še kak dan več.
Na žalost nama čas ni dopuščal, da bi na severnem delu Španije prišla dlje kot samo do San Sebastijana, kajti iz potopisov sem videla, da je ta del zelo lep. Lanski potep po Turčiji me je izučil, da se v 18 dneh pač ne da videti cele dežele, če se hočeš vmes še ustavljati, kaj videti in se tudi malo odpočiti, ne samo voziti.
Notranji del Španije, kjer sva jo prečkala na poti do morja, je dokaj pust in še dobro, da je skozi notranjost mogoča uporaba brezplačne AC. Na nekaterih odsekih preide brezplačna AC v plačljivo, vendar imajo velike opozorilne table, da lahko pravočasno zapustiš cesto brez plačila.
Plaže so več ali manj vse mivkaste, morje pa večinoma valovito in nič preveč vabljivo za kopanje, kar pa naju niti ni tako zmotilo glede na to, da pa se v morje podava samo po osvežitev.
Ljudje so dokaj prijazni čeprav zelo redki govorijo kak tuj jezik, kar sva spoznala že v januarju, ko sva bila na 8-dnevnem dopustu v Barceloni in Valencii. Zato sva z veseljem poiskala njihove tapas bare in se jih dodobra spet najedla. Pri nakupovanju sva ugotovila, da je njihov velik market Mercadona zelo dobro založen in prijazen do naših denarnic. Tam si resnično lahko privoščiš veliko morskih dobrot za smešno majhen denar
Potovala sva umirjeno in se za dva ni ustavila tam, kjer nama je bilo res všeč oz. sva rabila malo več počitka. Nazaj grede sva se vozila ob francoski obali, ki nama je znana že iz prejšnjih potovanj, pa naju je vseeno še enkrat navdušila, mene celo veliko bolj kot Španija sama.
1.dan: LJUBLJANA-SALBERTRAND
AD je bil že pripravljen in tako sva se zjutraj počasi odpravila in se vmes ustavila v Ajdovščini, kjer sva opravila večji nakup, da sva založila oba hladilnika. Prenosnega sva imela kar med sedeži, kar je zelo olajšalo moje delo in mi ni bilo potrebno skakati v ozadje po mrzlo pijačo ali prigrizke
Vozila sva se po AC in si na Gardi privoščila krajši postanek za malico in počitek. Nadaljevala sva pot mimo Torina in imela v načrtu prespati takoj za tunelom Frejus. Ker pa sta naju prej ujela večer in dež, sva se odločila za postanek na črpalki ob AC ob mestu Salbertrand; 45.071168, 6.891411. Razen naju, je bilo na parkirnem prostoru le še par tovornjakov. Naredila sva si večerjo, se osvežila v njihovih toaletah s tušem in se odpravila k zasluženemu počitku.
2.dan: POKRAJINA PERIGORD (Midi Pyrenees)
Zjutraj sva se po kavi in zajtrku odpravila naprej do tunela Frejus, za katerega sva se odločila kljub zasoljeni ceni (58 EUR), ker bi v nasprotnem porabila preveč časa. Tako sva prispela v Francijo, kjer naju je pričakal spet dež. Vozila sva se po magistralni cesti po dolini reke Isere in mimo Grenobla. Vsak rondo je bil urejen s cvetlicami, trto, lutkami, rože so bile v koritih obešene na ulične svetilke. Na splošno je bila pokrajina prekrasna in vse naokoli si lahko občudoval lepo obdelane površine.
Po pokrajini Perigord tečeta reki Dordogna in Vezer ter pet manjših rek; vse skupaj pa delijo pokrajino na štiri dele, ki imajo zanimiva imena po barvah. Najina pot je potekala predvsem po rdečem in črnem Perigordu.
Po celodnevni vožnji sva se ustavila pred kampom Municipal v mestecu Volvic; 45.87245 3.04723, kjer je iz kampa čudovit razgled na grad Tournoel. Ker pa je recepcija odprta samo do 20.00 ure, sva parkirala pred vhodom, kjer je par parkirnih prostorov s priklopom za elektriko in vodo, si naredila večerjo in zopet uporabila njihovo vodo za pomivanje posode in seveda toaleto.
3.dan: DOMME-SARLAT-LA-CANEDA-LA ROQUE-GAGEAC
Ker zjutraj v recepciji še ni bilo nobenega na spregled, sva po jutranji kavici brez plačila odrinila naprej. Pot naju je vodila ob reki Dordogne, po lokalnih cestah mimo malih vasic, kjer se na skalah bohotijo prelepi gradovi. Prispela sva do kampa Municipal; 44.804874, 1.206436, ki leži čisto ob reki. Tu sva z elektriko vred odštela 14 EUR, se udobno namestila, nekaj pojedla in po počitku skočila na skuter ter se odpeljala na potep. V kampu imajo na razpolago tudi veliko število kanujev na posodo.
Najprej sva se zapeljala do mesteca Domme, ki stoji na visoki skali in velja za eno najlepših mest v Franciji. Mestece je zares zanimivo, v njem so hiše in kraljevska trdnjava iz 13. stoletja in ima neverjeten razgled nad celotno pokrajino. Naprej sva se odpeljala do Sarlat-La-Candea, srednjeveškega mesta, ki se je razvilo okrog benediktinskega samostana in je pod UNESCO zaščito. Staro mestno jedro tvorijo zgradbe iz srednjega veka, renesanse in 17. stoletja. Sprehodila sva se po ozkih uličicah in nakupovala dobrote, saj mesto slovi po gosji in račji pašteti ter črnimi tartufi.
Chateau Montfort
Domme
Sarlat-La-Candea
Naslednja postaja je bil renesančni Chateau de Castelnaud, zgrajen med 12. In 16. stoletjem, notri pa najdemo muzej srednjeveškega orožja in naprav. Mi2 sva si ga ogledala od zunaj in se odpeljala do naslednjega, Chateau de Milandes iz leta 1489, ki je bil nekoč v lasti eksotične plesalke iz zgodnjih let 20. stoletja Josephine Baker (najbolj znan je njen kostum iz banan). V notranjosti sva si ogledala razstavo njenih oblek in njeno življenjsko pot, ko je posvojila ogromno otrok, imela ogromno denarja, na koncu pa je bila primorana prodati grad in je končala na cestah Pariza kot berač. Pred gradom imajo tudi zelo lepo urejen vrt in veliko zbirko velikih ptic roparic, s katerimi prirejajo show.
Chateau de Milandes
show
Na poti v kamp sva se ustavila še v fascinantnem mestecu ob reki La Roque-Gageac, kjer so najstarejše hiše zgrajene v skale. Od tu so organizirani izleti z ladjicami, ker pa je nama zmanjkovalo časa, sva izlet spustila, si privoščila pivo po 5,90 EUR in se po področju z ogromnimi, nepreglednimi nasadi oreha odpeljala proti kampu. Naredila sva si slastno večerjo in se utrujena pogreznila v spanec.
La Roque-Gageac
orehi, v ozadju Chateau de Castelnaud
4.dan: POLOTOK MEDOC
Po kavici in zajtrku sva se odpeljala naprej po cesti, ki naju je vodila mimo nešteto manjših gradov, ki so v privatni lasti in tudi večjih. Cesta naju je dolgo vodila ob reki Dordogni dokler nisva prišla do večjega mesta Bordeauxa, katerega sva si ogledala kar med vožnjo iz AD, kajti mesto je preveliko in nama bi vzelo cel dan, če bi se ustavila.
Nadaljevala sva proti polotoku Medoc, ki stoji med Atlantskim oceanom in širokim ustjem Garonne in Dordogne, imenovanem Gironda. To je področje neskončnih vinogradov, nesramno dragih »zidanic«, ki so bolj podobne vilam in malim gradovom; s prostim očesom ne vidiš konca vinogradov, katere imajo lastniki vsi po vrsti ograjene, saj tu pridelujejo najboljša vina; dobršen del vin je v lasti družine Rotschild. Prispela sva do pristaniškega mesta Pauillac, ki leži nekje na sredini polotoka in je delovalo zapuščeno in umazano. Po sprehodu in dragi kavi sva pot nadaljevala po drugi strani polotoka nazaj proti jugu in iskala mesto za nočitev.
Bordeaux
Bordeaux
mestno hlajenje
"zidanica"
Prispela sva do mesteca Andernois-Bains, ki leži ob zalivu, v katerega se zliva Atlantik in našla par kilometrov iz mesta brezplačen PZA z vodo in WC; N44.71719, W1.06986. Mahnila sva jo s skuterjem nazaj v mesto, kjer so ljudje poležavali na mivki in čakali plimo. Dočakala sva jo tudi mi2 in jaz sem se z veseljem vrgla v vodo, ki je imela nekih 19-20 stopinj. Po osvežitvi sva si zopet naredila večerjo, poklepetala s sosedi in se odpravila na počitek.
čakanje na plimo
5.dan: SAN SEBASTIAN
Zgodaj zjutraj sva se odpravila proti Španiji po dokaj nezanimivi obalni cesti in se vmes ustavila v mestu Bayonne, kjer sva skočila na kratek ogled in hotela obiskati tržnico, ampak je bila že zaprta. Prispela sva do San Sebastiana, mesta, kjer so poletja preživljali tudi člani aristokracije in kraljeve družine. Planiran PZA je bil na čudnem mestu, daleč od centra zato sva raziskovala dalje in našla enega, ki je bil nabito poln in dokaj blizu centra. Sicer ni imel nobene ponudbe razen prostora za odpadno vodo, je bil pa cenovno ugoden 6,55 EUR/noč; N43.30769, W2.01417. Ker tu počitnikujejo tisti, ki imajo malo več pod palcem, so tudi kampi temu primerno dragi in jih ni prav veliko.
Oblekla sva anorake, kajti vreme je tu precej oblačno in temperature niso ravno najbolj poletne in se s skuterjem odpeljala raziskovati. Moram reči, da je mesto polno dogajanja, na vsakem koraku zabava, koncerti, polno ljudi in zelo živo. Kljub oblačnemu vremenu je na plaži veliko ljudi, ki se veselo namakajo v ne preveč topli vodi. Obiskala sva kar nekaj tapas barov (mesto slovi tudi po najboljših tapasih) in se sprehodila po ulici, ki spominja na Ramblo v Barceloni. To je tudi mesto jazza zato sva ravno ujela dober koncert pianista, ki je obnorel celotno množico in v nadaljevanju ob obali posedela na enem od štantov Hainekena, kjer so ljudje posedali, pili pivo in gledali mladeniče, ki so s svojimi skoki v vodo zabavali množico.
Polna vtisov sva se zvečer odpravila nazaj do PZA, kjer sva se utrujena odpravila k počitku saj naju je naslednji dan čakala dolga vožnja v notranjost Španije. Vsekakor je, po mojem mnenju, San Sebastian potrebno uvrstiti kot »must see« destinacijo.
San Sebastian
poplava tapasov
sightseeing s skuterjem
Heiniken vedno paše
6.dan: PAMPLONA-SORIA
Po nujnih jutranjih opravilih sva še enkrat skočila na skuter, ker si je Ljubo zaželel vsaj noge namočiti v Atlantik. Ko je potešil svojo željo, sva pot nadaljevala proti Pamploni, kjer sva parkirala v bližini arene na brezplačnem parkirišču; N42.81972, W-1.63806. Z liftom sva se dvignila do Plaze del Castillo in se sprehodila do arene ter naprej po ulicah, kjer ljudje tečejo pred biki na njihovem tradicionalnem dogodku, ki pa je bil, žal, že mimo. Na najino žalost pa je bil zaprt tudi znani Hemingwayev lokal, ki stoji nasproti arene.
čakanje na bike
tipične trgovinice s spominki
Po ogledih in nakupih spominkov sva se odpravila naprej proti Madridu. Vozila sva se dobesedno skozi puščavo, levo-desno nič, razen kakega mesta vsake toliko. Ker sva se take vožnje naveličala že po 200 km in ker sva ugotovila, da imava do Madrida še nadaljnjih 200, sva se ustavila v mestu Soria in parkirala v njihovem mestnem kampu z bazenom; N41.74586, W2.48460 za ceno 20 EUR/noč. Ker je bila voda v bazenu premrzla in polna otrok sva se odločila, da preostanek dneva poležavava pred AD in enostavno ne delava nič z izjemo kuhanja.
neskončna cesta
7.dan: MADRID
Naspana in spočita sva se odpeljala po brezplačni AC proti Madridu. Cilj je bil en od dveh kampov, katera sem našla na netu v bližnji okolici. Še dobro, da sva imela GPS, drugače bi se zgubila na vseh teh ogromnih rondojih in križiščih različnih cest. Končno sva našla načrtovani kamp Alpha Madrid, ki pa je stal v dokaj neugledni četrti; 40.317062, -3.688928, za ceno 27 EUR/noč. Ampak drugega nama ni preostalo, kot da se udobno namestiva in ne misliva na morebitne neljube dogodke. Kamp je imel tudi bazen in skupni prostor za peko na žaru, kjer so enodnevni obiski uživali ob svoji hrani.
Ta dan je bilo peklensko vroče, več kot 40 stopinj. Kljub temu sva si skuhala kosilo in se odločila za počitek, da se ne bi odpravila v mesto po najhujši vročini. Okoli 16.00 sva se vseeno odločila za odhod, čeprav je še vedno teklo z naju. Sprva nisva bila ravno prepričana, če bi šla s skuterjem, ker nama je receptorka ob prihodu povedala vse zgodbe o krajah, ki so se zgodile njihovim gostom. Ko pa nama je razložila zakompliciran načrt pešačenja do busa, pa potem še do metroja, sva se odločila, da greva vseeno s skuterjem. Plan je bil, da si mesto ogledava s hop on-off, ki pa bil precej drag. In tako je praktičen Ljubo izračunal, da lahko za ta denar pojeva kar nekaj tapasov in popijeva nekaj piva. Predlagal mi je, da bo on vozil za enim od teh busov in bova tako vedela kaj je »must see«. Vzela sem še načrt mesta in si tudi sama na približno označila pot in znamenitosti, katere sva hotela videti.
Po 15 km sva prispela do mesta in se takoj postavila za enim od mnogih busov ter vozila za njim. Ker pa nama je vsakokrat, ko sva se ustavila na semaforju, teklo spod čelade, sva kaj kmalu odvila na prvi pit-stop, da bi se odžejala. Ker pa ti ob vsakem vrčku prinesejo tudi brezplačne tapase ali kak drug prigrizek ni bilo bojazni, da bi šoferju alkohol stopil preveč v glavo
Tako sva se vozila po Madridu, si ogledovala znamenitosti od zunaj in na vsako 3. naredila postanek za pivo&tapas. Za zaključek sva obiskala še znano tržnico na Plaza Mayor. Zvečer so se stopinje ravno prav spustile, mi2 pa sva jo vseeno raje mahnila nazaj proti kampu, ker sva imela kar nekaj kilometrov do tja in prispela v trdi temi hvaležna za pametni telefon, ki nama je kazal pot, drugače bi se definitivno zgubila.
vmesni pit stopi med sightseeingom
Tržnica na Plazi Mayor
8.dan: SREDOZEMSKO MORJE
Končno je napočil čas za pot proti morju, bi rekel Ljubo. Brezplačna AC naju je zopet peljala čez pusto področje z občasno naseljenimi hišami vse do Albacete, kjer je vse ozelenelo in zacvetelo. V manjšem mestu sva se ustavila in se odpravila v market po nakupih. Ko sva prispela nazaj, naju je čakala kazen za nepravilno parkiranje
Na srečo so imeli dober sistem: v primeru, da si znotraj 1 ure od obvestila, greš do parkomata, kjer v kuverto vložiš denar in številko tablice ter št. kazenskega listka. Še dobro, da sva srečala enega mladca, ki je znal angleško in nama razložil cel potek, kajti razumela nisva prav nič. Po plačilu 3 EUR, sva se mirna odpeljala naprej.
Planirano nastanitev sva imela v kampu El Jardin, kjer so imeli tudi cenejši prostor za AD, 18 EUR/noč z elektriko; N38.39300, W0.41503 med mestoma Alicante in El Campello. Kamp je bil oddaljen od morja 500m, ograjen z visoko ograjo, imel lep bazen in urejene toalete. V bližini je bil tudi cenejši PZA, ki pa je bil v celoti na soncu, kar nama ni odgovarjalo glede na to, da sva imela namen tu preživeti 2 dni. Malo težje sva se sprijaznila z dejstvom, da v Španiji težko najdeš kamp čisto ob morju, ker je tam prostor za široke mivkaste plaže. Saj ne, da bi se prav veliko namakala in sončila, vendar pogled iz kampa na morje in poslušanje valovanja morja je zame veliko vredno, tudi kakega eura več, če je potrebno.
Ko sva napolnila želodčke z morskimi dobrotami in se malce spočila, sva se s skuterjem odpravila raziskovat in preizkusit temperaturo morja. Dan sva, kot navadno, zaključila kar zgodaj in se odpravila spat.
morske dobrote
9.dan: ALICANTE-EL CAMPELLO
Zjutraj sva se s skuterjem odpeljala do 8 km oddaljenega mesta Alicante, kjer sva obiskala zelo dobro in cenovno ugodno tržnico. Na poti nazaj sva si ogledala tudi Castle of Santa Barbara, s katerega je zelo lep razgled na obalo. Poiskala sva manjšo in ne preveč obljudeno plažo, kjer sva se osvežila znotraj in zunaj ter se odpeljala nazaj v kamp na popoldanski počitek. Med potepanjem sva ugotovila, da so tu, očitno kraji, kjer jim kraja ni tuja. Vsi pritlični deli hiš so bili ograjeni, na okna pa so bile nameščene železne mreže. Proti večeru sva se zapeljala še enkrat naokoli, okusila morski večerni vrvež in se odpravila k počitku.
končno morje
Alicante
10.dan: PENISCOLA
In spet je bil na vrsti premik, to pot v 330 km oddaljeno Peniscolo, v katero sem se zaljubila že med planiranjem, v živo pa še bolj. Ker sva hotela imeti čim več od dneva, sva za pot izbrala brezplačno AC proti Valencii. Le-to sva si ogledala že v januarju zato sva se tokrat samo odpeljala mimo nje. Seveda bi z veseljem obiskala že znane kraje, vendar nama čas tega ni dovoljeval.
V mestu sva zapeljala v ulico, kjer so bili kampi postavljeni en zraven drugega, na žalost pa skoraj vsi polni domačinov in pavšalistov, ki so sem prihajali dopustovat iz bližnje okolice. Našla sva PZA, ki je bil čisto blizu morja, imel receptorja, ograjo, WC in vodo ter bil cenovno zelo ugoden, vendar brez kančka sence in prepovedjo postavitve miz in stolov pred AD. Nadaljevala sva iskanje, vendar je bila povsod, kjer je bil še prostor, cena 50-60 EUR/noč. Ker sva nameravala tu ostati 2 dni, je bil ta znesek občutno previsok. Sicer sem bila sama tako navdušena nad mestecem, da sem bila pripravljena plačati tudi to ceno. Na koncu me je Ljubo prepričal, da vseeno parkirava na omenjeni PZA El Daus; 40.37844, 0.40658 za ceno 6,30 EUR/noč in se naslednji dan odpraviva dalje.
Ker na parkirišču nisva mogla početi nič, sva se takoj odpravila na osvežitev v morju ter potep po mestecu. Na koncu živahnega obmorskega letovišča je stari del mesta, ki stoji na hribčku in je obdan z obzidjem. Skozi vrata sva se kar s skuterjem odpravila na vrh. Tam sva se sprehodila po malih ozkih ulicah, si ogledala atraktivno hišo, celo oblečeno v školjke ter rezidenco za pretendenta papeža Benedicta XII. V uličicah je veliko trgovinic s spominki in ogromno vsega, kar je povezanega s T1 in T2. Bila sva že pošteno lačna in začela z iskanjem pristne male taverne. Ampak, to je bil kar zalogaj, kajti ura še ni bila »prava« za večerjo zato sva na koncu jedla slabo za veliko denarja. In ko sva se za silo sita odpeljala nazaj proti PZA, sva zagledala najin priljubljen Lizzaran, ki je veriga lokalov z najboljšimi tapasi. Seveda sva se ustavila in se najedla do sitega ter ugotovila, da sva malo pred tem stran vrgla denar
stari del mesta
zanimiv lokal
hiša iz školjk
11.dan: USTJE DELTEBRE – COSTA BRAVA
Po obvezni kavici sva se odpravila dalje ob obali proti ustju Deltebre, kjer se Delta izliva v morje. Peljala sva se po zelo ozkih cestah čez nepregledna polja riža, saj sva hotela polja videti čisto od blizu. Na koncu sva pripeljala do mesta, kjer se Delta zlije v morje in pod enim mostom pakirala ob reki ter si privoščila zamujeni zajtrk.
Nadaljevala sva proti Tarragoni, kjer sva si nameravala ogledati star židovski del mesta in si kupiti zelo dobre slaščice z oreščki, ki so zelo znane v tem mestu. Ker pa je vročina zmagala, sva se raje ustavila na eni od plaž in si privoščila osvežitev v morju preden sva se odpeljala naprej proti Barceloni. Ker je bila tudi ta »obdelana« že v januarju, sva jo obšla po obvoznici in začela iskati mesto za prenočitev na tako opevani Costa Bravi.
Nikjer nama ni bilo ravno všeč (veliki in polno nabiti glasni kampi) zato sva se kar nekaj časa vozila in iskala manjši kamp blizu morja. S ceste sva odvila čez neko močvirje proti morju in pristala v Malgrat de mar, kjer sva jih 3 km iz mesta ven našla kar nekaj, vendar so bili vsi zasedeni s pavšalisti, ki so prihajali iz bližnje Barcelone na dopust. Na najino srečo se je v kampu Blaumar sprostilo eno mesto, ker je lastnik ravno odpeljal svojo prikolico. Prostor je bil ravno ob prehodu in zraven trgovine ter lokala z bazenom in je bilo vse skupaj zelo prometno in glasno. Ker so otroci neprestano hodili mimo naju in si naju ogledovali, so naslednji dan že vsi vedeli kje je Slovenija in naju pozdravljali v našem jeziku.Cena kampa je bila primerna znani obali, 31 EUR/noč; 41.647173 2.767821
Morje bilo neverjetno čisto in oddaljeno par metrov od kampa čez cesto zato je kar vabilo. Po namestitvi sva si privoščila malo daljšo osvežitev in se vrnila pred AD, kjer sva si skuhala večerjo in se po naporni vožnji sprostila in spočila.
kamp
12.dan: MALGRAT DE MAR – BLANES
Ta dan je bil namenjen počivanju in seveda raziskovanju s skuterjem. Odpeljala sva se v bližnji Blanes, ki je zelo znan in priljubljen pri Špancih. Jaz moram priznati, da mi je celotno območje delovalo precej umazano in nič preveč lepo. Vseeno sva se vozila naokoli in se odpeljala še do bližnjega Malgrat de mara. Tu je bil velik del mesta zapuščen in ko sva zašla v neko slepo ulico, kjer so bile na vseh oknih spuščene rolete in ni bilo nikjer nikogar, sem se počutila kar malce neprijetno. Vmes sva šla malo počivat in kuhat v kamp ter se proti večeru še enkrat odpeljala v sosednja mesta na potep in sladoled pred spanjem.
Blanes
13.dan: CANAL DU MIDI-BEZIERS
Počasi je napočil čas, ko sva se morala odpraviti nazaj proti Franciji. Vozila sva se po široki magistralni cesti, ki je vodila ob AC, mimo Girone. Ko sva se bližala meji, sva zapeljala skozi mesto, kjer je bilo ogromno trgovin z alkoholom in cigaretami po, očitno, zelo ugodni ceni. Po cesti sva se komaj prebila mimo vseh levo in desno parkiranih avtomobilov in s francoske strani se je vila najmanj 5 km kolona. Nama ni prišlo niti na misel, da bi se ustavila in v tisti gneči naredila kak nakup, pa čeprav še tako ugoden.
Nadaljevanje poti je moškemu delu nudilo lep pogled na postavna dekleta, ki so stala ob cesti v kopalkah z vedrom in krpo v rokah ter nudila »pranje avtomobilov«
Nadaljevala sva proti nacionalnemu parku, v katerem sva naredila postanek na velikem praznem parkirišču ob slanem jezeru; 42.879808, 2.999085. Čeprav je bilo kajtanje v tem delu prepovedano, sva jih videla kar veliko.
slano jezero
Po počitku sva nadaljevala proti mestu Beziers, kjer sva si hotela ob kanalu Du Midi ogledati 9 zapornic na kanalu. Parkirala sva na brezplačnem parkirišču; 43.331668, 3.201918 in se hotela odpraviti peš na ogled. Zaradi gradbenih del in obnove poti pa je bila pešpot zaprta zato sva hotela uporabiti drugo opcijo, vožnjo z ladjico, pa mi je prijazna gospa ponudila karte za čez en teden Ni nama preostalo drugega kot da sva se odpravila dalje in si mesto ogledala samo na hitro iz avta ven. Na obrobju mesta sva se ustavila ob kanalu in si privoščila malico ter si ogledovala ladjice, ki so se, zaradi širine, komaj prebile pod mostovi.
Vozila sva se po ozkih cestah po notranjosti mimo romskih naselij in skušala spremljati kanal, katerega sva večkrat prečkala vse do Le Grau d' Agde, kjer se je kanal razširil in reka se je zlila v morje. Še vedno sva nadaljevala po enaki cesti in se vozila po ožini, na eni strani umazano jezero, na drugi morje, do mesta Sete ter v okolici iskala mesto za prenočitev. Nekako nisva našla pravega kampa, se vmes osvežila v morju in nadaljevala iskanje. Na koncu sva pristala na PZA v marini Palavas-les-Flots, ki je bil nabito poln in sva komaj še ujela eno od zadnjih dveh prostorov z elektriko za ceno 18,70 EUR/noč; 43.530596, 3.922886. PZA je imel tudi urejen prostor za pomivanje posode, tuš in WC pa si lahko uporabil v delu marine. Spet sva malo posedela, skuhala, se sprehodila po marini in se odpravila zgodaj spat.
14.dan: MOČVIRJE CAMARGUE – ST. RAPHAEL
Po zajtrku sva se odpeljala skozi področje močvirja Camargue mimo mesteca Aigues Mortes in obujala čas, ko sva pred par leti potepala po istih krajih. Z enakim navdušenjem sva si ogledovala okolico, kjer je ob cestah veliko lepih stojnic z dobro izbiro sadja in zelenjave ter veliko konj, ki so se pasli po travnikih.
ta naju je čakal, ko sva parkirala pred trgovino
dobrote ob cesti
Na cesti med Arlesom in Martiguesom sva se ustavila v stoječi koloni in nisva vedela kaj se dogaja. Ko sva se bližala rondoju sva videla veliko policijskih avtomobilov in kmalu naju je prijazen policist opozoril, da naju bo naslednji od njih umaknil iz vrste in pregledal. In ko sva zapeljala v rondo, so naju dali na stran in pristopil je kriminalist, katerega je zanimalo koliko nas je v avtu, kam greva, iz kje prihajava.. In ko sva povedala, da iz Španije, naju je takoj povprašal, če imava večjo količino alkohola in cigaret. Ljubo ga je vljudno povabil v notranjost na ogled, pa sva očitno delovala dovolj pošteno, da naju je spustil naprej. Manj sreče je imel pred nama VW kombi GB registracije, katerega je vozila ena ženska sama in so ji vse do zadnje blazine postavili ven iz avta in iskali nedovoljene substance.
Za nadaljevanje poti sva si, raje kot obalno cesto, izbrala notranjost Provanse, kjer sva uživala v razgledu in prazni cesti ter se vmes ustavila še na kratkem postanku za malico. Po kar dolgi vožnji sva prispela do St. Raphaela in se odpeljala v 9 km oddaljen Royal Camping v Agayu; 43.419978, 6.857455. Kamp je imel prostore na dveh straneh in mi2 sva imela srečo, da sva za 2 dni dobila prostor na strani, ki je bila tik nad plažo in kjer bil prostor samo za par kamperjev. Sicer sva tu hotela ostati 3 dni, pa je bilo za naprej rezervirano. Cena na strani ob morju je bila 34 EUR/noč.
malica na poti
Nadvse vesela sva se najprej osvežila v malem zalivu in se po kratkem počitku s skuterjem odpeljala nazaj v St. Raphael. Raziskovala sva že znano mesto, se malce sprehodila po cesti, katere del po 20.00 uri zaprejo, ker postavijo polno štantov z raznoliko ponudbo. Malce utrujena sva se odpeljala nazaj v kamp, si naredila večerjo in legla k počitku.
ko bi le tako mirno ostalo tudi čez dan
15.dan: ST. RAPHAEL - FREJUS
Na vrsti je bil dan brezdelja. Plavanje, vožnja s skuterjem v okoliška mesta, raziskovanje, vožnja s panoramskim kolesom, hrana, pijača.. skratka, uživanje v brezdelju
Zvečer je lastnik kampa organiziral prijetno druženje vseh gostov, ki so se po večini poznali med seboj in so bil vsakoletni obiskovalci tega kampa. Vsak je prinesel nekaj hrane, lastnik pa je poskrbel za pijačo in glasbo. Tudi v lokalu na plaži je bilo veselo, kjer so imeli odličnega pianista. Mi2 sva se odločila za posedanje pred kamperjem in poslušanjem muzike, ki se je slišala iz lokala.
tipičen lokalček
pred apartmaji imajo parkirane svoje čolničke
St.Raphael
vesela k radio
16.dan: ANTIBES – NICE – SAN REMO
Dopoldan sva naredila premik naprej proti Antibesu. Malo naprej iz mesta sva se ustavila na 5 km javni plaži, ki za spremembo ni mivkasta ampak posuta z mali kamenčki: 43.609676, 7.126808. Tu sva imela namen preživeti par uric, se kopati in si skuhati kosilo. Ko sva bila tu pred štirimi leti, si lahko ob cesti parkiral AD in cel dan užival na javni plaži. Tokrat so bili vzdolž cele plaže znaki za prepovedano parkiranje AD. Tako sva naredila samo hiter skok v neverjetno čisto morje in se odpeljala naprej proti Nice.
Čez celotno mesto so bili znaki za prepovedano parkiranje AD, za v garažo pa sva bila previsoka. Tako sva se odpeljala že ven iz mesta in končno našla parkirni prostor, kjer sva snela skuter in se vrnila v Nico. Na vsak način sva hotela še enkrat obiskati njihovo dobro tržnico, ki pa so jo ob najinem prihodu ravno zapirali. Vseeno sva uspela kupiti še sveže narezano melono in ananas ter šla do plaže, kjer sva se okopala v valovitem morju, kajti veter je začel jačati. Naredila sva še en krog po mestu in obiskala tudi spominski prostor, kjer se je lansko leto zgodil pokol nedolžnih ljudi.
ena lepših obalnih cest
Nice
spomin na žrtve
Ker sva vedela, da tod naokoli ni primernega kampa, sva se odpeljala mimo Monaca ob čudoviti obali proti francosko-italijanski meji, kjer sva videla veliko beguncev, ki so bili na meji. Kljub temu jih je bilo v obmejnih italijanskih mestih zelo veliko. Za prenočišče sva si izbrala že znani PZA malo pred mestom, 43.802885, 7.747507. Ko sva se okrepčala, sva se s skuterjem zapeljala do mesta in si ga ogledala ter se potem vrnila k zasluženemu počitku.
tipično italjansko posedanje po lokalih
17.dan: LAGO DI GARDA
Po jutranji kavici sva se odpeljala proti AC, kajti na vrsti je bil daljši del poti do Garde in sva ga hotela prevoziti kar najhitreje. Vmes sva nekje odvila za AC do manjšega mesteca, kjer sva se hotela še zadnjic osvežiti v morju. Na žalost pa nisva imela sreče s parkirnim prostorom, zato sva v manjši domači pekarni nakupila foccacie in zapeljala nazaj na AC. Naslednja postaja je bila Cremona, ker je bilo potrebno nakupiti še zalogo različnih sirov in pršuta. Od tu sva se po lokalni cesti odpeljala naprej do Garde.
Nekajkrat sva se že ustavila in prenočila na Gardi in sicer na PZA pri mestu Sirmione. Tokrat sva se odločila, da poskusiva srečo 8 km od Peschiere proti severu. Za razliko od prej omenjenega PZA, ki ne nudi nič, ima La Spiaggia vse: WC, tuš, prostor za pomivanje posode, avtomat za kavo in kar je najbolje je to, da je čez cesto PZA del jezera, kjer je urejena plaža in se da v njem tudi plavati, ker je voda čista. In vse to za komaj 12 EUR/noč; 45.48783, 10.52124.
Popoldne sva preživela ležerno: poležavanje, plavanje, kuhanje, dremanje. Proti večeru sva se usedla na skuter in se odpeljala do Peschiere, kjer sva preživela lep dopustniški večer med mnogimi turisti.
Tu lahko vidiš kar nekaj takih
17.dan: GARDA-DOMŽALE
Zjutraj sva si privoščila še jutranje plavanje in potem počasi odrinila proti domačemu okolju. Z letošnjim potovanjem sva bila zadovoljna, spet sva videla veliko novih krajev in doživela veliko lepih trenutkov. Med vožnjo pa so se v misli že prikradle misli: kam pa jo bova mahnila drugo leto?
Prevoženih kilometrov: 5300 km
Porabila 560 litrov nafte, povprečje 10,6l/100km
Stroški skupaj 2000 EUR:
- bencin: 680 EUR (povprečno 1,21 EUR/l)
- nočitve:290 EUR
- cestnine, vinjete, tuneli: 230 EUR
- hrana, pijača in ostalo: 800 EUR
Tako kot lanskoletno potovanje v Turčijo se je tudi plan za Španijo v moji glavi naredil že par let nazaj, letos pa sva ga uspela tudi realizirati.
Da pa se ne bi vozila dvakrat po isti poti, sva se za pot tja odločila iti preko Savojskih Alp, čez pokrajino Perigord in 4. dan dosegala obalo Atlantskega ocena. Ta del Francije me je tako navdušil, da bi tu z veseljem preživela še kak dan več.
Na žalost nama čas ni dopuščal, da bi na severnem delu Španije prišla dlje kot samo do San Sebastijana, kajti iz potopisov sem videla, da je ta del zelo lep. Lanski potep po Turčiji me je izučil, da se v 18 dneh pač ne da videti cele dežele, če se hočeš vmes še ustavljati, kaj videti in se tudi malo odpočiti, ne samo voziti.
Notranji del Španije, kjer sva jo prečkala na poti do morja, je dokaj pust in še dobro, da je skozi notranjost mogoča uporaba brezplačne AC. Na nekaterih odsekih preide brezplačna AC v plačljivo, vendar imajo velike opozorilne table, da lahko pravočasno zapustiš cesto brez plačila.
Plaže so več ali manj vse mivkaste, morje pa večinoma valovito in nič preveč vabljivo za kopanje, kar pa naju niti ni tako zmotilo glede na to, da pa se v morje podava samo po osvežitev.
Ljudje so dokaj prijazni čeprav zelo redki govorijo kak tuj jezik, kar sva spoznala že v januarju, ko sva bila na 8-dnevnem dopustu v Barceloni in Valencii. Zato sva z veseljem poiskala njihove tapas bare in se jih dodobra spet najedla. Pri nakupovanju sva ugotovila, da je njihov velik market Mercadona zelo dobro založen in prijazen do naših denarnic. Tam si resnično lahko privoščiš veliko morskih dobrot za smešno majhen denar
Potovala sva umirjeno in se za dva ni ustavila tam, kjer nama je bilo res všeč oz. sva rabila malo več počitka. Nazaj grede sva se vozila ob francoski obali, ki nama je znana že iz prejšnjih potovanj, pa naju je vseeno še enkrat navdušila, mene celo veliko bolj kot Španija sama.
1.dan: LJUBLJANA-SALBERTRAND
AD je bil že pripravljen in tako sva se zjutraj počasi odpravila in se vmes ustavila v Ajdovščini, kjer sva opravila večji nakup, da sva založila oba hladilnika. Prenosnega sva imela kar med sedeži, kar je zelo olajšalo moje delo in mi ni bilo potrebno skakati v ozadje po mrzlo pijačo ali prigrizke
Vozila sva se po AC in si na Gardi privoščila krajši postanek za malico in počitek. Nadaljevala sva pot mimo Torina in imela v načrtu prespati takoj za tunelom Frejus. Ker pa sta naju prej ujela večer in dež, sva se odločila za postanek na črpalki ob AC ob mestu Salbertrand; 45.071168, 6.891411. Razen naju, je bilo na parkirnem prostoru le še par tovornjakov. Naredila sva si večerjo, se osvežila v njihovih toaletah s tušem in se odpravila k zasluženemu počitku. 2.dan: POKRAJINA PERIGORD (Midi Pyrenees)
Zjutraj sva se po kavi in zajtrku odpravila naprej do tunela Frejus, za katerega sva se odločila kljub zasoljeni ceni (58 EUR), ker bi v nasprotnem porabila preveč časa. Tako sva prispela v Francijo, kjer naju je pričakal spet dež. Vozila sva se po magistralni cesti po dolini reke Isere in mimo Grenobla. Vsak rondo je bil urejen s cvetlicami, trto, lutkami, rože so bile v koritih obešene na ulične svetilke. Na splošno je bila pokrajina prekrasna in vse naokoli si lahko občudoval lepo obdelane površine.
Po pokrajini Perigord tečeta reki Dordogna in Vezer ter pet manjših rek; vse skupaj pa delijo pokrajino na štiri dele, ki imajo zanimiva imena po barvah. Najina pot je potekala predvsem po rdečem in črnem Perigordu.
Po celodnevni vožnji sva se ustavila pred kampom Municipal v mestecu Volvic; 45.87245 3.04723, kjer je iz kampa čudovit razgled na grad Tournoel. Ker pa je recepcija odprta samo do 20.00 ure, sva parkirala pred vhodom, kjer je par parkirnih prostorov s priklopom za elektriko in vodo, si naredila večerjo in zopet uporabila njihovo vodo za pomivanje posode in seveda toaleto.
3.dan: DOMME-SARLAT-LA-CANEDA-LA ROQUE-GAGEAC
Ker zjutraj v recepciji še ni bilo nobenega na spregled, sva po jutranji kavici brez plačila odrinila naprej. Pot naju je vodila ob reki Dordogne, po lokalnih cestah mimo malih vasic, kjer se na skalah bohotijo prelepi gradovi. Prispela sva do kampa Municipal; 44.804874, 1.206436, ki leži čisto ob reki. Tu sva z elektriko vred odštela 14 EUR, se udobno namestila, nekaj pojedla in po počitku skočila na skuter ter se odpeljala na potep. V kampu imajo na razpolago tudi veliko število kanujev na posodo.
Najprej sva se zapeljala do mesteca Domme, ki stoji na visoki skali in velja za eno najlepših mest v Franciji. Mestece je zares zanimivo, v njem so hiše in kraljevska trdnjava iz 13. stoletja in ima neverjeten razgled nad celotno pokrajino. Naprej sva se odpeljala do Sarlat-La-Candea, srednjeveškega mesta, ki se je razvilo okrog benediktinskega samostana in je pod UNESCO zaščito. Staro mestno jedro tvorijo zgradbe iz srednjega veka, renesanse in 17. stoletja. Sprehodila sva se po ozkih uličicah in nakupovala dobrote, saj mesto slovi po gosji in račji pašteti ter črnimi tartufi.
Chateau Montfort
Domme
Sarlat-La-Candea
Naslednja postaja je bil renesančni Chateau de Castelnaud, zgrajen med 12. In 16. stoletjem, notri pa najdemo muzej srednjeveškega orožja in naprav. Mi2 sva si ga ogledala od zunaj in se odpeljala do naslednjega, Chateau de Milandes iz leta 1489, ki je bil nekoč v lasti eksotične plesalke iz zgodnjih let 20. stoletja Josephine Baker (najbolj znan je njen kostum iz banan). V notranjosti sva si ogledala razstavo njenih oblek in njeno življenjsko pot, ko je posvojila ogromno otrok, imela ogromno denarja, na koncu pa je bila primorana prodati grad in je končala na cestah Pariza kot berač. Pred gradom imajo tudi zelo lepo urejen vrt in veliko zbirko velikih ptic roparic, s katerimi prirejajo show.
Chateau de Milandes
show
Na poti v kamp sva se ustavila še v fascinantnem mestecu ob reki La Roque-Gageac, kjer so najstarejše hiše zgrajene v skale. Od tu so organizirani izleti z ladjicami, ker pa je nama zmanjkovalo časa, sva izlet spustila, si privoščila pivo po 5,90 EUR in se po področju z ogromnimi, nepreglednimi nasadi oreha odpeljala proti kampu. Naredila sva si slastno večerjo in se utrujena pogreznila v spanec.
La Roque-Gageac
orehi, v ozadju Chateau de Castelnaud
4.dan: POLOTOK MEDOC
Po kavici in zajtrku sva se odpeljala naprej po cesti, ki naju je vodila mimo nešteto manjših gradov, ki so v privatni lasti in tudi večjih. Cesta naju je dolgo vodila ob reki Dordogni dokler nisva prišla do večjega mesta Bordeauxa, katerega sva si ogledala kar med vožnjo iz AD, kajti mesto je preveliko in nama bi vzelo cel dan, če bi se ustavila.
Nadaljevala sva proti polotoku Medoc, ki stoji med Atlantskim oceanom in širokim ustjem Garonne in Dordogne, imenovanem Gironda. To je področje neskončnih vinogradov, nesramno dragih »zidanic«, ki so bolj podobne vilam in malim gradovom; s prostim očesom ne vidiš konca vinogradov, katere imajo lastniki vsi po vrsti ograjene, saj tu pridelujejo najboljša vina; dobršen del vin je v lasti družine Rotschild. Prispela sva do pristaniškega mesta Pauillac, ki leži nekje na sredini polotoka in je delovalo zapuščeno in umazano. Po sprehodu in dragi kavi sva pot nadaljevala po drugi strani polotoka nazaj proti jugu in iskala mesto za nočitev.
Bordeaux
Bordeaux
mestno hlajenje
"zidanica"
Prispela sva do mesteca Andernois-Bains, ki leži ob zalivu, v katerega se zliva Atlantik in našla par kilometrov iz mesta brezplačen PZA z vodo in WC; N44.71719, W1.06986. Mahnila sva jo s skuterjem nazaj v mesto, kjer so ljudje poležavali na mivki in čakali plimo. Dočakala sva jo tudi mi2 in jaz sem se z veseljem vrgla v vodo, ki je imela nekih 19-20 stopinj. Po osvežitvi sva si zopet naredila večerjo, poklepetala s sosedi in se odpravila na počitek.
čakanje na plimo
5.dan: SAN SEBASTIAN
Zgodaj zjutraj sva se odpravila proti Španiji po dokaj nezanimivi obalni cesti in se vmes ustavila v mestu Bayonne, kjer sva skočila na kratek ogled in hotela obiskati tržnico, ampak je bila že zaprta. Prispela sva do San Sebastiana, mesta, kjer so poletja preživljali tudi člani aristokracije in kraljeve družine. Planiran PZA je bil na čudnem mestu, daleč od centra zato sva raziskovala dalje in našla enega, ki je bil nabito poln in dokaj blizu centra. Sicer ni imel nobene ponudbe razen prostora za odpadno vodo, je bil pa cenovno ugoden 6,55 EUR/noč; N43.30769, W2.01417. Ker tu počitnikujejo tisti, ki imajo malo več pod palcem, so tudi kampi temu primerno dragi in jih ni prav veliko.
Oblekla sva anorake, kajti vreme je tu precej oblačno in temperature niso ravno najbolj poletne in se s skuterjem odpeljala raziskovati. Moram reči, da je mesto polno dogajanja, na vsakem koraku zabava, koncerti, polno ljudi in zelo živo. Kljub oblačnemu vremenu je na plaži veliko ljudi, ki se veselo namakajo v ne preveč topli vodi. Obiskala sva kar nekaj tapas barov (mesto slovi tudi po najboljših tapasih) in se sprehodila po ulici, ki spominja na Ramblo v Barceloni. To je tudi mesto jazza zato sva ravno ujela dober koncert pianista, ki je obnorel celotno množico in v nadaljevanju ob obali posedela na enem od štantov Hainekena, kjer so ljudje posedali, pili pivo in gledali mladeniče, ki so s svojimi skoki v vodo zabavali množico.
Polna vtisov sva se zvečer odpravila nazaj do PZA, kjer sva se utrujena odpravila k počitku saj naju je naslednji dan čakala dolga vožnja v notranjost Španije. Vsekakor je, po mojem mnenju, San Sebastian potrebno uvrstiti kot »must see« destinacijo.
San Sebastian
poplava tapasov
sightseeing s skuterjem
Heiniken vedno paše
6.dan: PAMPLONA-SORIA
Po nujnih jutranjih opravilih sva še enkrat skočila na skuter, ker si je Ljubo zaželel vsaj noge namočiti v Atlantik. Ko je potešil svojo željo, sva pot nadaljevala proti Pamploni, kjer sva parkirala v bližini arene na brezplačnem parkirišču; N42.81972, W-1.63806. Z liftom sva se dvignila do Plaze del Castillo in se sprehodila do arene ter naprej po ulicah, kjer ljudje tečejo pred biki na njihovem tradicionalnem dogodku, ki pa je bil, žal, že mimo. Na najino žalost pa je bil zaprt tudi znani Hemingwayev lokal, ki stoji nasproti arene.
čakanje na bike
tipične trgovinice s spominki
Po ogledih in nakupih spominkov sva se odpravila naprej proti Madridu. Vozila sva se dobesedno skozi puščavo, levo-desno nič, razen kakega mesta vsake toliko. Ker sva se take vožnje naveličala že po 200 km in ker sva ugotovila, da imava do Madrida še nadaljnjih 200, sva se ustavila v mestu Soria in parkirala v njihovem mestnem kampu z bazenom; N41.74586, W2.48460 za ceno 20 EUR/noč. Ker je bila voda v bazenu premrzla in polna otrok sva se odločila, da preostanek dneva poležavava pred AD in enostavno ne delava nič z izjemo kuhanja.
neskončna cesta
7.dan: MADRID
Naspana in spočita sva se odpeljala po brezplačni AC proti Madridu. Cilj je bil en od dveh kampov, katera sem našla na netu v bližnji okolici. Še dobro, da sva imela GPS, drugače bi se zgubila na vseh teh ogromnih rondojih in križiščih različnih cest. Končno sva našla načrtovani kamp Alpha Madrid, ki pa je stal v dokaj neugledni četrti; 40.317062, -3.688928, za ceno 27 EUR/noč. Ampak drugega nama ni preostalo, kot da se udobno namestiva in ne misliva na morebitne neljube dogodke. Kamp je imel tudi bazen in skupni prostor za peko na žaru, kjer so enodnevni obiski uživali ob svoji hrani.
Ta dan je bilo peklensko vroče, več kot 40 stopinj. Kljub temu sva si skuhala kosilo in se odločila za počitek, da se ne bi odpravila v mesto po najhujši vročini. Okoli 16.00 sva se vseeno odločila za odhod, čeprav je še vedno teklo z naju. Sprva nisva bila ravno prepričana, če bi šla s skuterjem, ker nama je receptorka ob prihodu povedala vse zgodbe o krajah, ki so se zgodile njihovim gostom. Ko pa nama je razložila zakompliciran načrt pešačenja do busa, pa potem še do metroja, sva se odločila, da greva vseeno s skuterjem. Plan je bil, da si mesto ogledava s hop on-off, ki pa bil precej drag. In tako je praktičen Ljubo izračunal, da lahko za ta denar pojeva kar nekaj tapasov in popijeva nekaj piva. Predlagal mi je, da bo on vozil za enim od teh busov in bova tako vedela kaj je »must see«. Vzela sem še načrt mesta in si tudi sama na približno označila pot in znamenitosti, katere sva hotela videti.
Po 15 km sva prispela do mesta in se takoj postavila za enim od mnogih busov ter vozila za njim. Ker pa nama je vsakokrat, ko sva se ustavila na semaforju, teklo spod čelade, sva kaj kmalu odvila na prvi pit-stop, da bi se odžejala. Ker pa ti ob vsakem vrčku prinesejo tudi brezplačne tapase ali kak drug prigrizek ni bilo bojazni, da bi šoferju alkohol stopil preveč v glavo
Tako sva se vozila po Madridu, si ogledovala znamenitosti od zunaj in na vsako 3. naredila postanek za pivo&tapas. Za zaključek sva obiskala še znano tržnico na Plaza Mayor. Zvečer so se stopinje ravno prav spustile, mi2 pa sva jo vseeno raje mahnila nazaj proti kampu, ker sva imela kar nekaj kilometrov do tja in prispela v trdi temi hvaležna za pametni telefon, ki nama je kazal pot, drugače bi se definitivno zgubila.vmesni pit stopi med sightseeingom
Tržnica na Plazi Mayor
8.dan: SREDOZEMSKO MORJE
Končno je napočil čas za pot proti morju, bi rekel Ljubo. Brezplačna AC naju je zopet peljala čez pusto področje z občasno naseljenimi hišami vse do Albacete, kjer je vse ozelenelo in zacvetelo. V manjšem mestu sva se ustavila in se odpravila v market po nakupih. Ko sva prispela nazaj, naju je čakala kazen za nepravilno parkiranje
Na srečo so imeli dober sistem: v primeru, da si znotraj 1 ure od obvestila, greš do parkomata, kjer v kuverto vložiš denar in številko tablice ter št. kazenskega listka. Še dobro, da sva srečala enega mladca, ki je znal angleško in nama razložil cel potek, kajti razumela nisva prav nič. Po plačilu 3 EUR, sva se mirna odpeljala naprej. Planirano nastanitev sva imela v kampu El Jardin, kjer so imeli tudi cenejši prostor za AD, 18 EUR/noč z elektriko; N38.39300, W0.41503 med mestoma Alicante in El Campello. Kamp je bil oddaljen od morja 500m, ograjen z visoko ograjo, imel lep bazen in urejene toalete. V bližini je bil tudi cenejši PZA, ki pa je bil v celoti na soncu, kar nama ni odgovarjalo glede na to, da sva imela namen tu preživeti 2 dni. Malo težje sva se sprijaznila z dejstvom, da v Španiji težko najdeš kamp čisto ob morju, ker je tam prostor za široke mivkaste plaže. Saj ne, da bi se prav veliko namakala in sončila, vendar pogled iz kampa na morje in poslušanje valovanja morja je zame veliko vredno, tudi kakega eura več, če je potrebno.
Ko sva napolnila želodčke z morskimi dobrotami in se malce spočila, sva se s skuterjem odpravila raziskovat in preizkusit temperaturo morja. Dan sva, kot navadno, zaključila kar zgodaj in se odpravila spat.
morske dobrote
9.dan: ALICANTE-EL CAMPELLO
Zjutraj sva se s skuterjem odpeljala do 8 km oddaljenega mesta Alicante, kjer sva obiskala zelo dobro in cenovno ugodno tržnico. Na poti nazaj sva si ogledala tudi Castle of Santa Barbara, s katerega je zelo lep razgled na obalo. Poiskala sva manjšo in ne preveč obljudeno plažo, kjer sva se osvežila znotraj in zunaj ter se odpeljala nazaj v kamp na popoldanski počitek. Med potepanjem sva ugotovila, da so tu, očitno kraji, kjer jim kraja ni tuja. Vsi pritlični deli hiš so bili ograjeni, na okna pa so bile nameščene železne mreže. Proti večeru sva se zapeljala še enkrat naokoli, okusila morski večerni vrvež in se odpravila k počitku.
končno morje
Alicante
10.dan: PENISCOLA
In spet je bil na vrsti premik, to pot v 330 km oddaljeno Peniscolo, v katero sem se zaljubila že med planiranjem, v živo pa še bolj. Ker sva hotela imeti čim več od dneva, sva za pot izbrala brezplačno AC proti Valencii. Le-to sva si ogledala že v januarju zato sva se tokrat samo odpeljala mimo nje. Seveda bi z veseljem obiskala že znane kraje, vendar nama čas tega ni dovoljeval.
V mestu sva zapeljala v ulico, kjer so bili kampi postavljeni en zraven drugega, na žalost pa skoraj vsi polni domačinov in pavšalistov, ki so sem prihajali dopustovat iz bližnje okolice. Našla sva PZA, ki je bil čisto blizu morja, imel receptorja, ograjo, WC in vodo ter bil cenovno zelo ugoden, vendar brez kančka sence in prepovedjo postavitve miz in stolov pred AD. Nadaljevala sva iskanje, vendar je bila povsod, kjer je bil še prostor, cena 50-60 EUR/noč. Ker sva nameravala tu ostati 2 dni, je bil ta znesek občutno previsok. Sicer sem bila sama tako navdušena nad mestecem, da sem bila pripravljena plačati tudi to ceno. Na koncu me je Ljubo prepričal, da vseeno parkirava na omenjeni PZA El Daus; 40.37844, 0.40658 za ceno 6,30 EUR/noč in se naslednji dan odpraviva dalje.
Ker na parkirišču nisva mogla početi nič, sva se takoj odpravila na osvežitev v morju ter potep po mestecu. Na koncu živahnega obmorskega letovišča je stari del mesta, ki stoji na hribčku in je obdan z obzidjem. Skozi vrata sva se kar s skuterjem odpravila na vrh. Tam sva se sprehodila po malih ozkih ulicah, si ogledala atraktivno hišo, celo oblečeno v školjke ter rezidenco za pretendenta papeža Benedicta XII. V uličicah je veliko trgovinic s spominki in ogromno vsega, kar je povezanega s T1 in T2. Bila sva že pošteno lačna in začela z iskanjem pristne male taverne. Ampak, to je bil kar zalogaj, kajti ura še ni bila »prava« za večerjo zato sva na koncu jedla slabo za veliko denarja. In ko sva se za silo sita odpeljala nazaj proti PZA, sva zagledala najin priljubljen Lizzaran, ki je veriga lokalov z najboljšimi tapasi. Seveda sva se ustavila in se najedla do sitega ter ugotovila, da sva malo pred tem stran vrgla denar
stari del mesta
zanimiv lokal
hiša iz školjk
11.dan: USTJE DELTEBRE – COSTA BRAVA
Po obvezni kavici sva se odpravila dalje ob obali proti ustju Deltebre, kjer se Delta izliva v morje. Peljala sva se po zelo ozkih cestah čez nepregledna polja riža, saj sva hotela polja videti čisto od blizu. Na koncu sva pripeljala do mesta, kjer se Delta zlije v morje in pod enim mostom pakirala ob reki ter si privoščila zamujeni zajtrk.
Nadaljevala sva proti Tarragoni, kjer sva si nameravala ogledati star židovski del mesta in si kupiti zelo dobre slaščice z oreščki, ki so zelo znane v tem mestu. Ker pa je vročina zmagala, sva se raje ustavila na eni od plaž in si privoščila osvežitev v morju preden sva se odpeljala naprej proti Barceloni. Ker je bila tudi ta »obdelana« že v januarju, sva jo obšla po obvoznici in začela iskati mesto za prenočitev na tako opevani Costa Bravi.
Nikjer nama ni bilo ravno všeč (veliki in polno nabiti glasni kampi) zato sva se kar nekaj časa vozila in iskala manjši kamp blizu morja. S ceste sva odvila čez neko močvirje proti morju in pristala v Malgrat de mar, kjer sva jih 3 km iz mesta ven našla kar nekaj, vendar so bili vsi zasedeni s pavšalisti, ki so prihajali iz bližnje Barcelone na dopust. Na najino srečo se je v kampu Blaumar sprostilo eno mesto, ker je lastnik ravno odpeljal svojo prikolico. Prostor je bil ravno ob prehodu in zraven trgovine ter lokala z bazenom in je bilo vse skupaj zelo prometno in glasno. Ker so otroci neprestano hodili mimo naju in si naju ogledovali, so naslednji dan že vsi vedeli kje je Slovenija in naju pozdravljali v našem jeziku.Cena kampa je bila primerna znani obali, 31 EUR/noč; 41.647173 2.767821
Morje bilo neverjetno čisto in oddaljeno par metrov od kampa čez cesto zato je kar vabilo. Po namestitvi sva si privoščila malo daljšo osvežitev in se vrnila pred AD, kjer sva si skuhala večerjo in se po naporni vožnji sprostila in spočila.
kamp
12.dan: MALGRAT DE MAR – BLANES
Ta dan je bil namenjen počivanju in seveda raziskovanju s skuterjem. Odpeljala sva se v bližnji Blanes, ki je zelo znan in priljubljen pri Špancih. Jaz moram priznati, da mi je celotno območje delovalo precej umazano in nič preveč lepo. Vseeno sva se vozila naokoli in se odpeljala še do bližnjega Malgrat de mara. Tu je bil velik del mesta zapuščen in ko sva zašla v neko slepo ulico, kjer so bile na vseh oknih spuščene rolete in ni bilo nikjer nikogar, sem se počutila kar malce neprijetno. Vmes sva šla malo počivat in kuhat v kamp ter se proti večeru še enkrat odpeljala v sosednja mesta na potep in sladoled pred spanjem.
Blanes
13.dan: CANAL DU MIDI-BEZIERS
Počasi je napočil čas, ko sva se morala odpraviti nazaj proti Franciji. Vozila sva se po široki magistralni cesti, ki je vodila ob AC, mimo Girone. Ko sva se bližala meji, sva zapeljala skozi mesto, kjer je bilo ogromno trgovin z alkoholom in cigaretami po, očitno, zelo ugodni ceni. Po cesti sva se komaj prebila mimo vseh levo in desno parkiranih avtomobilov in s francoske strani se je vila najmanj 5 km kolona. Nama ni prišlo niti na misel, da bi se ustavila in v tisti gneči naredila kak nakup, pa čeprav še tako ugoden.
Nadaljevanje poti je moškemu delu nudilo lep pogled na postavna dekleta, ki so stala ob cesti v kopalkah z vedrom in krpo v rokah ter nudila »pranje avtomobilov«
Nadaljevala sva proti nacionalnemu parku, v katerem sva naredila postanek na velikem praznem parkirišču ob slanem jezeru; 42.879808, 2.999085. Čeprav je bilo kajtanje v tem delu prepovedano, sva jih videla kar veliko.
slano jezero
Po počitku sva nadaljevala proti mestu Beziers, kjer sva si hotela ob kanalu Du Midi ogledati 9 zapornic na kanalu. Parkirala sva na brezplačnem parkirišču; 43.331668, 3.201918 in se hotela odpraviti peš na ogled. Zaradi gradbenih del in obnove poti pa je bila pešpot zaprta zato sva hotela uporabiti drugo opcijo, vožnjo z ladjico, pa mi je prijazna gospa ponudila karte za čez en teden
Ni nama preostalo drugega kot da sva se odpravila dalje in si mesto ogledala samo na hitro iz avta ven. Na obrobju mesta sva se ustavila ob kanalu in si privoščila malico ter si ogledovala ladjice, ki so se, zaradi širine, komaj prebile pod mostovi. Vozila sva se po ozkih cestah po notranjosti mimo romskih naselij in skušala spremljati kanal, katerega sva večkrat prečkala vse do Le Grau d' Agde, kjer se je kanal razširil in reka se je zlila v morje. Še vedno sva nadaljevala po enaki cesti in se vozila po ožini, na eni strani umazano jezero, na drugi morje, do mesta Sete ter v okolici iskala mesto za prenočitev. Nekako nisva našla pravega kampa, se vmes osvežila v morju in nadaljevala iskanje. Na koncu sva pristala na PZA v marini Palavas-les-Flots, ki je bil nabito poln in sva komaj še ujela eno od zadnjih dveh prostorov z elektriko za ceno 18,70 EUR/noč; 43.530596, 3.922886. PZA je imel tudi urejen prostor za pomivanje posode, tuš in WC pa si lahko uporabil v delu marine. Spet sva malo posedela, skuhala, se sprehodila po marini in se odpravila zgodaj spat.
14.dan: MOČVIRJE CAMARGUE – ST. RAPHAEL
Po zajtrku sva se odpeljala skozi področje močvirja Camargue mimo mesteca Aigues Mortes in obujala čas, ko sva pred par leti potepala po istih krajih. Z enakim navdušenjem sva si ogledovala okolico, kjer je ob cestah veliko lepih stojnic z dobro izbiro sadja in zelenjave ter veliko konj, ki so se pasli po travnikih.
ta naju je čakal, ko sva parkirala pred trgovino
dobrote ob cesti
Na cesti med Arlesom in Martiguesom sva se ustavila v stoječi koloni in nisva vedela kaj se dogaja. Ko sva se bližala rondoju sva videla veliko policijskih avtomobilov in kmalu naju je prijazen policist opozoril, da naju bo naslednji od njih umaknil iz vrste in pregledal. In ko sva zapeljala v rondo, so naju dali na stran in pristopil je kriminalist, katerega je zanimalo koliko nas je v avtu, kam greva, iz kje prihajava.. In ko sva povedala, da iz Španije, naju je takoj povprašal, če imava večjo količino alkohola in cigaret. Ljubo ga je vljudno povabil v notranjost na ogled, pa sva očitno delovala dovolj pošteno, da naju je spustil naprej. Manj sreče je imel pred nama VW kombi GB registracije, katerega je vozila ena ženska sama in so ji vse do zadnje blazine postavili ven iz avta in iskali nedovoljene substance.
Za nadaljevanje poti sva si, raje kot obalno cesto, izbrala notranjost Provanse, kjer sva uživala v razgledu in prazni cesti ter se vmes ustavila še na kratkem postanku za malico. Po kar dolgi vožnji sva prispela do St. Raphaela in se odpeljala v 9 km oddaljen Royal Camping v Agayu; 43.419978, 6.857455. Kamp je imel prostore na dveh straneh in mi2 sva imela srečo, da sva za 2 dni dobila prostor na strani, ki je bila tik nad plažo in kjer bil prostor samo za par kamperjev. Sicer sva tu hotela ostati 3 dni, pa je bilo za naprej rezervirano. Cena na strani ob morju je bila 34 EUR/noč.
malica na poti
Nadvse vesela sva se najprej osvežila v malem zalivu in se po kratkem počitku s skuterjem odpeljala nazaj v St. Raphael. Raziskovala sva že znano mesto, se malce sprehodila po cesti, katere del po 20.00 uri zaprejo, ker postavijo polno štantov z raznoliko ponudbo. Malce utrujena sva se odpeljala nazaj v kamp, si naredila večerjo in legla k počitku.
ko bi le tako mirno ostalo tudi čez dan
15.dan: ST. RAPHAEL - FREJUS
Na vrsti je bil dan brezdelja. Plavanje, vožnja s skuterjem v okoliška mesta, raziskovanje, vožnja s panoramskim kolesom, hrana, pijača.. skratka, uživanje v brezdelju
Zvečer je lastnik kampa organiziral prijetno druženje vseh gostov, ki so se po večini poznali med seboj in so bil vsakoletni obiskovalci tega kampa. Vsak je prinesel nekaj hrane, lastnik pa je poskrbel za pijačo in glasbo. Tudi v lokalu na plaži je bilo veselo, kjer so imeli odličnega pianista. Mi2 sva se odločila za posedanje pred kamperjem in poslušanjem muzike, ki se je slišala iz lokala.
tipičen lokalček
pred apartmaji imajo parkirane svoje čolničke
St.Raphael
vesela k radio
16.dan: ANTIBES – NICE – SAN REMO
Dopoldan sva naredila premik naprej proti Antibesu. Malo naprej iz mesta sva se ustavila na 5 km javni plaži, ki za spremembo ni mivkasta ampak posuta z mali kamenčki: 43.609676, 7.126808. Tu sva imela namen preživeti par uric, se kopati in si skuhati kosilo. Ko sva bila tu pred štirimi leti, si lahko ob cesti parkiral AD in cel dan užival na javni plaži. Tokrat so bili vzdolž cele plaže znaki za prepovedano parkiranje AD. Tako sva naredila samo hiter skok v neverjetno čisto morje in se odpeljala naprej proti Nice.
Čez celotno mesto so bili znaki za prepovedano parkiranje AD, za v garažo pa sva bila previsoka. Tako sva se odpeljala že ven iz mesta in končno našla parkirni prostor, kjer sva snela skuter in se vrnila v Nico. Na vsak način sva hotela še enkrat obiskati njihovo dobro tržnico, ki pa so jo ob najinem prihodu ravno zapirali. Vseeno sva uspela kupiti še sveže narezano melono in ananas ter šla do plaže, kjer sva se okopala v valovitem morju, kajti veter je začel jačati. Naredila sva še en krog po mestu in obiskala tudi spominski prostor, kjer se je lansko leto zgodil pokol nedolžnih ljudi.
ena lepših obalnih cest
Nice
spomin na žrtve
Ker sva vedela, da tod naokoli ni primernega kampa, sva se odpeljala mimo Monaca ob čudoviti obali proti francosko-italijanski meji, kjer sva videla veliko beguncev, ki so bili na meji. Kljub temu jih je bilo v obmejnih italijanskih mestih zelo veliko. Za prenočišče sva si izbrala že znani PZA malo pred mestom, 43.802885, 7.747507. Ko sva se okrepčala, sva se s skuterjem zapeljala do mesta in si ga ogledala ter se potem vrnila k zasluženemu počitku.
tipično italjansko posedanje po lokalih
17.dan: LAGO DI GARDA
Po jutranji kavici sva se odpeljala proti AC, kajti na vrsti je bil daljši del poti do Garde in sva ga hotela prevoziti kar najhitreje. Vmes sva nekje odvila za AC do manjšega mesteca, kjer sva se hotela še zadnjic osvežiti v morju. Na žalost pa nisva imela sreče s parkirnim prostorom, zato sva v manjši domači pekarni nakupila foccacie in zapeljala nazaj na AC. Naslednja postaja je bila Cremona, ker je bilo potrebno nakupiti še zalogo različnih sirov in pršuta. Od tu sva se po lokalni cesti odpeljala naprej do Garde.
Nekajkrat sva se že ustavila in prenočila na Gardi in sicer na PZA pri mestu Sirmione. Tokrat sva se odločila, da poskusiva srečo 8 km od Peschiere proti severu. Za razliko od prej omenjenega PZA, ki ne nudi nič, ima La Spiaggia vse: WC, tuš, prostor za pomivanje posode, avtomat za kavo in kar je najbolje je to, da je čez cesto PZA del jezera, kjer je urejena plaža in se da v njem tudi plavati, ker je voda čista. In vse to za komaj 12 EUR/noč; 45.48783, 10.52124.
Popoldne sva preživela ležerno: poležavanje, plavanje, kuhanje, dremanje. Proti večeru sva se usedla na skuter in se odpeljala do Peschiere, kjer sva preživela lep dopustniški večer med mnogimi turisti.
Tu lahko vidiš kar nekaj takih
17.dan: GARDA-DOMŽALE
Zjutraj sva si privoščila še jutranje plavanje in potem počasi odrinila proti domačemu okolju. Z letošnjim potovanjem sva bila zadovoljna, spet sva videla veliko novih krajev in doživela veliko lepih trenutkov. Med vožnjo pa so se v misli že prikradle misli: kam pa jo bova mahnila drugo leto?