Čas potovanja: 18 dni
Prevoženih kilometrov: 6900 km
Poraba: 600 litrov bencina, povprečje 8,6l/100km
Stroški skupaj 1900 EUR:
- bencin: 800 EUR (povprečno 1,35 EUR/l)
- nočitve:250 EUR
- cestnine, vinjete: 75 EUR + 65 EUR zelena karta za TR
- vstopnine, parkirnine: 40 EUR
- hrana, pijača in ostalo: 700 EUR
Že lansko leto je bilo v planu potovanje po Turčiji, ki pa je potem padlo v vodo. Preden sem naredila okvirni plan sem prebrala veliko potopisov. Vsi so bili napisani v presežkih in z omenjenim stavkom, da bi se v Turčijo vrnili takoj še enkrat. No, mene ni tako močno impresionirala in v moji glavi se ni porodila misel, da bi šla naslednje leto še enkrat, tokrat bolj počasi in v manjših razdaljah, tako kot to delajo nekateri popotniki, ki se vračajo vsako leto v to deželo.
Vedno, kadar potujeva so dnevi, ko prevoziva več sto kilometrov, vendar sva se vsakokrat lahko vmes ustavila, si ogledovala pokrajino in znamenitosti, se osvežila.. Tokrat ni bilo tako. Razlika je bila že v tem, da sva tokrat potovala z avtom in ne s kombijem, kjer imaš pri roki kuhinjo, posteljo, senco.. Turčija je dokaj velika in če sva hotela videti vse kar sva si zadala, sva morala dnevno prevoziti določeno število kilometrov. To nama sicer ne povzroča težav, vendar tu se lahko voziš tudi 300 km ali več, da prideš iz kraja v kraj. Avtoceste so po večini tropasovnice in zelo poceni (cca 300 km = cca 2 EUR), tudi regionalne ceste so več ali manj vse dvopasovnice oz. tiste, ki še niso, so v izgradnji. Vendar pa ob teh cestah ni nič. Vozila sva se kilometre in do določenega kraja ni bilo nič za videti, v veliko krajih pa tudi nič. Ob obali skoraj ne moreš voziti, ker večina cest vodi daleč stran, v turističnih krajih pa je na kilometre dolga veriga hotelov in zopet ne moreš blizu morja. Sicer lahko raziskuješ in poskušaš, vendar pa zato rabiš čas, česar pa midva nisva imela. Seveda govorim samo o delih Turčije, kjer sva se vozila mi2, spustila pa sva kar precejšen kos obale Egejskega morja.
In sva šla
Ljudje so res prijazni, kot pravijo vsi, dostikrat pa tudi kar precej vsiljivi. Zelo radi piknikujejo na za to določenih prostorih ali pa kar tako pod drevesom ob cesti, pečejo, jedo, kuhajo čaj, pijejo toplo coca-colo in, na žalost, puščajo smeti na samem kraju ali pa jih mečejo kar skozi okna avtomobilov. Govorila sva tudi s parimi ljudmi, ki so znali malo angleško (za razliko od drugih) in so nama razlagali o trenutnih razmerah v deželi. Erdogan jih vrača v preteklost, velik poudarek daje na vero, ženske se morajo kopati v nekakšnih pajacih s kapuco na glavi, zmeraj več jih hodi »zarutanih« naokoli, klici k molitvi te zbudijo že ob 4.30 in potem še parkrat čez dan in zvečer. Tudi na plažah so tako stari kot mladi potegnili svoje dekice ven in molili.
V trgovinah sva ugotovila, da meso (razen piščanca) sploh ni poceni. Malo boljše goveje meso je bilo 15-20 EUR/kg in niti neke velike izbire ni bilo. Salam, paštet, namazov.. teh zadev na policah ni bilo. Tako sva največkrat jedla kar zunaj, kjer se je našla hrana za primerno ceno. Pivo? Na Črnem morju in v notranjosti so za prodajo piva specializirane trafike in pločevinka 0,5l stane celih 2,10 EUR; v normalnih trgovinah pa ga ni bilo za dobiti. V vseh restavracijah oz. barih (kjer si ga uspel dobiti) pa je cena 3,40 EUR! Ni čudno, da vsi pijejo coca-colo in čaj.
Sicer je bilo potovanje zanimivo, vsekakor vredno ogleda in kot kaže sva ujela še pravi moment, da sva odšla tja glede na današnjo situacijo. Sonce je pripekalo dnevno, shladilo se ni niti ponoči, v določenih krajih pa je bila vlažnost tudi do 97 %. Dostikrat je rahlo pihalo ampak občutek je bil kot da bi nekdo vate usmeril topel fen
Morje je imelo 28-30 stopinj tako da sem morala pod mrzel tuš, če sem se hotela sploh shladiti.Sicer pa pojdimo lepo po vrsti
1.dan: LJUBLJANA-NIŠKA BANJA
Avto je bil že spakiran in takoj po službi sva se odpravila na pot, ki vodi po dolgočasni avtocesti preko Hrvaške in Srbije. Prvo nočitev sva si rezervirala preko bookinga v Niški banji v Guest Accommodation Zone, Petra Seratliča 8, 21 EUR. Zelo urejena apartmajska hiša z velikimi in urejenimi apartmaji, WI-FI, balkoni, v kateri največ gostov preživi le eno noč kot postanek za nadaljnjo pot.
Čeprav sva prispela kar pozno zvečer, sva se po namestitvi odpravila par metrov naprej do »centra« in si privoščila hrano in kar nekaj piv po smešno nizki ceni. Vsa vesela in potešena sva se odpravila spat.
Hrana za malo denarja
2.dan: NIŠKA BANJA-SILIRVI
Zjutraj sva se odpravila v Niš. Namreč, preden sva se odpravila na pot, so fantje menjali jermen in pri tem niso pravilno nastavili predvžiga. To je povzročilo, da sva imela porabo 10l/100. Ker je bilo to nujno potrebno urediti, sva najprej poiskala eno od mnogih mehaničnih delavnic, kjer so zadevo uredili tik-tak za 6 EUR. Spomnila sva se tudi, da sva pozabila kupiti zeleno karto in se ustavila na eni zavarovalnici, kjer so nama povedali, da je oni ne morejo izdati za tuje državljane in da ni druge, kot da jo kupiva na meji. Tako sva se po kavici in zajtrku odpravila do meje. Tam pa groza! Dolge kolone vozil, pri 39 stopinjah se je vse premikalo po polžje, vsi so hupali vendar ni zaleglo, srbski cariniki so se prav počasi obračali in treba je bilo potrpeti in se kuhati na razbeljenem asfaltu. Končno sva prečkala bolgarsko mejo, kupila vinjeto za 5 EUR (bazen je bil prazen zato ga niso zaračunali) in nadaljevala pot proti turški meji. Tam sva kupila AC nalepko za 20 EUR, kar naj bi zadostovalo za najino popotovanje. Če bi se vrnila preko te meje bi lahko razliko, katere nisva porabila, dobila tudi nazaj. Ko sva četrtič pokazala potne liste sva že mislila, da nama bo uspelo priti čez brez zelene karte, pa naju je zadnji carinik vljudno usmeril še do ene hišice, kjer sva porabila nadaljnjo uro, da so nama jo izdali in za to uslugo zaračunali 65 EUR in ko nama je kriminalistka dala še zadnjo nalepko na potni list, sva lahko končno odšla mimo zadnje hiške po AC proti kampu Semizkum Camping, 41.07203; 28.16085 (3 noči = 40 EUR), 65 km pred Istanbulom. Tja sva prispela pozno zvečer, kamp pa je bil še vedno odprt. Še sreča, ker drugih kampov na poti do Istanbula ni.
Prijazen fant naju je stisnil nekam med pavšaliste, ker je bil drugače prostor samo še na hudem soncu. Na hitro sva si postavila šotor, spila pivo in šla spat.
Na meji
Kamp
Pranje perila
3.dan: ISTANBUL
Po zajtrku sva se po AC odpravila proti Istanbulu, že 40 km pred njim pa se je vse skupaj zabasalo. In sva odvila malo dol in zašla v neke ozke ulice, pa nazaj gor, pa proti mestu, kjer je bila nepopisna gneča in nešteto rdečih luči na semaforju, ob cesti in na cesti pa ogromno beračev in takih, ki so prodajali zelo dobrodošlo mrzlo vodo.
Ker sva zgrešila parkirni prostor, ki sva ga imela v mislih, sva se po polžje vozila praktično čez center in sem imela sightseeing kar iz avta. Po ne vem kolikem času nama je uspelo dobiti parkirni prostor čisto v centru, nasproti bazarja, ki je bil najina prva postaja. Ne bom naštevala kaj vse tam prodajajo, ker je to že vsem znano. Ker nisva bila razpoložena za shopping, sva se malo sprehodila in se ustavila na prvi turški kavici in slaščicah.
Pred bazarjem
Notranjost in gužva
Kavica in kolački
Potem sva odpešačila do Modre mošeje, Aya Sofje in Topkapi Palace. Na žalost sva si vse znamenitosti lahko ogledala samo od zunaj, ker je bila povsod vrsta brez konca in je bilo čisto prevroče, da bi na tistem soncu in vročini stala 2 uri. Po vseh teh ogledih sva se odločila, da pojeva en njihov slastni kebab, katerega sva preplačala in je bil ravno tolikšen, da sva malo zapolnila luknje v trebuhu. Je pa res, da sva imela pogled na Modro mošejo
Modra mošeja
Različna stila oblačenja
Aya Sofja
"Sindikalni izlet"
Glede na to, da je bila ura že 4 popoldan sva optimistično mislila, da vrste vsaj za Underground Cistern ne bo. Pa sva se hudo zmotila, zato sva se odpravila iz Istanbula ven. Tokrat sva se odločila za regionalno cesto v upanju, da tam ne bo gneče. Ja, res! Porabila sva cca 2,5 ure za 50 km vožnje čez vsa mesta in vso poplavo vozil. Prijetno utrujena sva si pripravila hrano na najinem roštilju in preživela miren večer v kampu.
4.dan: SILIRVI
Plan je bil, da greva zopet v Istanbul. Ker pa sva prejšnji dan preveč časa porabila za vožnjo do tam in nazaj sva se odločila, da se bova enkrat z avionom za par dni odpravila na ta izlet in si ogledala vse, kar si tokrat zaradi gneče nisva mogla. Tako sva odšla v 5 km oddaljen Silirvi in se sprehajala po manjšem, dokaj lepem mestecu, popoldan pa sva si privoščila počitek v kampu in kopanje v ne preveč čistem morju.
Zelena ulica
Kopalke za malo bolj drzne
5.dan: SILIRVI-ČRNO MORJE
Zaradi gneče sva se odpeljala že zgodaj po AC mimo Istanbula in po poti občudovala nešteto visokih stolpnic in urjene zelenice. Tu je zares lepo in čisto, čisto drugačna slika kot v drugih delih Turčije. V nadaljevanju naju je pot vodila mimo Izmita, kjer sva odvila proti morju in nadaljevala ob obali Črnega morja. Skozi mala mesteca sva prišla do predela, kjer je bilo kar nekaj piknik prostorov ob morju in kjer bi lahko tudi prespala pa sva vseeno odšla naprej po »vinski cesti« čez hribčke in dolince, polne nasadov lešnika, do Akcakoce. Tam sva ugotovila, da v planiranem kampu ne moreva zraven parkirati avta, kar pa nama ni prišlo v poštev glede na to, da sva imela v avtu priklopljen hladilnik na dodatnem akumulatorju. Opcija je bil še en parkirni prostor na travi za javnim bazenom, kjer pa ni bilo nobene sence in tudi nobenega parkiranega avtodoma.
Urejena okolica
Most med dvema svetovoma
Tako sva se odpeljala 30 km nazaj do enega od piknik prostorov (41.071911; 31.004613), ki je bil okupiran z nešteto piknikovalci in je vse dišalo po roštilju. Gazda nama je razložil, da bodo ob 7.00 uri zvečer vsi odšli domov in bova imela prostora v izobilju za 10 EUR/nočitev. Tako sva našla en košček sence, dala ven blazine, roštilj in se pridružila njihovemu načinu preživljanja dneva ob morju. Problem je nastal, ko sem iz hladilnika vzela pivo. Gazda je priletel in nama nekako razložil, da so se kopalci pritožili in da ne smeva piti piva dokler oni ne odidejo. Halooo?? Žejna, naveličana vode, katere sva popila na hektolitre, sva si morala na skrivaj točiti pivo, da sva se odžejala. Zvečer so res vsi odšli in ostala sva sama in dva španska popotnika, ki sta se odločila obalo prekolesariti.
Je bilo treba preverit, ce je vse OK
Slikanje kopalk iz zasede
Kosilo
Zjutraj je bila čisto drugačna slika prostora
6.dan: ČRNO MORJE-TUZ GOLU-GOREME
Zjutraj sva dokaj hitro spakirala, odšla s kolesarjema na kavico in odpravili smo se vsak na svojo stran. Mi2 mimo Ankare in do slanega jezera Tuz Golu. Avtocesta do Ankare je bila nova, široka in dobesedno prazna. Na vhodu v Ankaro sva se zelo razveselila shopping centra. Pa ne, da bi si želela kupovati (razen tega, da sva se bogato založila s pivom) ampak sva se odšla notri malo pohladiti. Občutek mraza je bil res dober, saj so imeli notri led in otroci so se veselo drsali. Po sprehodu in z napolnjenima želodčkoma sva nadaljevala pot proti Tuz Golu. Kot vsi ostali, sva se tudi midva sprehodila po soli in malo zdrgnila od japonk trde podplate.
Nikjer nič
Hoja po soli
Nadaljevala sva naprej proti Kapadokiji. V Nevsehiru so naju prijazni ljudje napotili do dobrega mesarja, potem pa sva se odpravila naprej proti Goreme. Ker je začelo kar dobro pihati sva ugotovila, da z najinim roštiljem tokrat ne bo nič. Pri vsem planiranju sva rahlo pozabila, da nimava kombija in s tem tudi notranje kuhinje in da bi bilo bolje, če bi s seboj vzela eno malo indukcijsko ploščo.Vsi kampi so imeli ceno enotno ne glede na to ali si se priklopil na elektriko ali ne. Takoj na vhodu v Goreme sva se na vrhu ustavila v kampu z bazenom, katerega večina omenja v potopisih in ima prekrasen razgled na mesto in okolico. To je kamp Panorama (38.64705; 34.821733), katerega vodi prijazen in klepetav Ahmet. Glede na to, da pa je ceno letos kar dvignil, mi jo je uspelo malce znižati na 21 EUR/noč.
Po namestitvi sva si privoščila skok v bazen, Ahmet pa nama je ta čas pripravil njihovo specialiteto: mesno pide. Zraven sva zvrnila še par Efesov in utrujena legla k počitku.
Fajn naloženi
Na razpotju
Kamp Panorama
in bazen za goste
Notranjost s prelepim razgledom
Večerja z razgledom
Pa so se nama čudili s čim sva šla na pot. Teli fantje so bili carji in s takimi avtomobilčki šli na Mongol rally
7.dan: GOREME-PASABAGI-ZELVE-URGUP-UCHISAR
Ob 5.00 zjutraj me je zbudil čuden šum zato sem vstala in šla pogledat kaj se dogaja. Seveda, baloni! Leteli so tako nizko nad kampom, da so mi ljudje iz košare mahali in me pozdravljali, ko sem kot obsedena tekala s fotoaparatom sem in tja.
Dan se je začel lepo in nadaljevala sva ga z ogledi. Odpeljala sva se do odprtega muzeja, tam pa sva se odločila, da narediva najprej »en krog« z avtom. Tako sva se zapeljala do Pasabagi, kjer si vse te prelepe tvorbe lahko ogledaš tudi brez vstopnine. Nadaljevala sva mimo drugega odprtega muzeja Zelve, kjer pa je pravi raj za plezalce. Ker mi2 to nisva, sva šla še naprej do Urgupa in nazaj do Goreme. Celo pot sva vse naokoli občudovala čudež, ki ga je ustvarila narava. Moram priznati, da se mi je od celotne Turčije najbolj vtisnila v spomin prav Kapadokija. Naredila sem nešteto slik in kar ne morem se jih nagledati. Sonce je bilo že visoko zato sva se odločila za počitek v kampu in osvežitev v bazenu. Tokrat nama je uspelo tudi skuhati, popoldan pa sva se odpravila še do gradu Uchisar in na potep po simpatičnem mestecu Goreme.
Panorama iz Panorame
Čudo narave
8.dan: GOREME-TASUCU
Pospravila sva najino domovanje in nadaljevala pot proti obali. Ker sva šla zelo zgodaj mimo Derinkuya, kjer naj bi si ogledala podzemno mesto, si le-tega nisva mogla ogledati, ker je bilo vse še zaprto. Odločila sva se, da ne bova čakala in da je čas za namakanje in poležavanje ob morju. Po poti sva srečala veliko potepuških psov, ki so dokaj veliki in postopajo ob cestah, kjer leži veliko mrhovine. Potrebno je biti dokaj pazljiv, da ti kakšen ne skoči pred avto. Po kar dolgi poti sva končno pri Mersinu prišla do obale. Pri mestu Tasucu sva našla planiran kamp Akcakil (36.316591; 33.870628, 33 EUR=2 noči) v lepem zalivu, 2 km od mesta naprej.
Prostor v kampu
Plaža
9.dan: TASUCU
Ljubo se je imel že ponoči težave in zjutraj se je zbudil z vročino. Preležal in prespal je cel dan, jaz pa sem raziskovala okolico, počivala in uživala v brezdelju in ob dobri knjigi.
Pri 40 stopinjah se je pokrival z deko
Zelo lepo servirana kavica
Nekateri niso imeli problemov s prostorom
10.dan: TASUCU-ANTALYA-CIRALI BEACH
Naslednji dan je bil Ljubo že dober in sva se odpeljala proti novemu cilju. Dvignila sva se visoko nad obalo in cesta je nekako spominjala na jadransko magistralo. Delavci so jo pridno širili in delali drugi pas, vmes pa sva prevozila veliko serpentin in videla neskončno število nasadov banan. Prispela sva do Antalye in iskala kraj, kjer se reka izliva v morje. Ko sva si ogledala to znamenitost, sva se hotela nekje namočiti, ker je bilo peklensko vroče. Prevozila sva celo mesto, ki je zasuto s hoteli in počitniškimi bloki in nikjer nisva mogla do morja, ker celotna Antalya stoji visoko nad morjem. Čisto na koncu mesta sva zagledala dolgo javno plažo, kjer sva na hitro skočila v vodo.
Ogromni nasadi banan
In prodaja ob cesti, 1 banana=1 lira
Je bilo treba malo prah dol dat, tudi za 1 liro
Antalya - izliv reke v morje
Plaža na koncu mesta
Pot sva nadaljevala proti Cirali beachu. Z glavne ceste sva zavila dol in se kar dolgo spuščala dokler nisva prišla do obale. Tam je bilo ogromno število penzionov in nekaj kampov. Parkrat sva se zapeljala gor in dol po ulici in se ustavila v enem, rahlo odštekanem kampu pri Muratu (36.408406; 30.478805, 17 EUR=2 noči). Takoj naju je povabil na čaj in nama ponudil domačo hrano. Ker se nismo ravno najbolje sporazumeli, naju je peljal kar v kuhinjo, kjer sva si izbrala polnjene paprike in polnjene malancane. Seveda sva zraven dobila tudi jogurt, pa moram reči, da je bila kar dobra kombinacija. Sprehodila sva se še do »centra« in si ogledala plažo, se skopala v zopet zelo topli vodi ter iskala želve oz. njihova gnezda. Zvrnila sva še kako pivo in se dokaj utrujena spravila k počitku.
Kamp pri Muratu
Tuš in prijateljice
Gnezda želv
Beach
11.dan: CIRALI BEACH
Ta dan je bilo na vrsti poležavanje, kopanje, branje.. Na kosilo in večerjo sva se naročila kar pri Muratu, saj sva za en obrok plačala celih 7 EUR za oba. Poleg tega je bila hrana domača oz. takšna kot so jo jedli tudi domačini in se je zelo prilegla.
Zvečer je bil na vrsti vzpon na hrib Chimera, kjer so znani ogenjčki, ki nikoli ne ugasnejo. Vstopnina je 2 EUR/os, vzpon pa je bil v tisti vročini kar naporen. Vsekakor je bila zelo dobrodošla naglavna lučka, ki je zelo pomagala na temačni poti, ker so vmes skale in visoke stopnice. Gor sva malo posedela, si ogledala čudo narave in opazovala ljudi, ki so si prinesli celo pojedino in na ognjih pekli krompir, hrenovke..skratka celo večerjo
Murat in Ljubo
Ogenjčki
12.dan: CIRALI-PAMUKKALE
Nadaljnja pot naju je vodila po lepi široki cesti v hribe in čez nek prelaz. Vmes sva naletela na makadam, ker so zopet obnavljali cesto in nisva bila čisto sigurna, če nisva zašla. Pa sva imela spet prašen avto
Potem pa naprej po dvopasovnici, kjer sva si privoščila njihov pravi zajtrk. Tokrat je bila na meniju omleta in bila sem presrečna! V Pamukkale sva prispela v najhujših urah zato sva poiskala prostor za spanje v bližini vhoda. Zagledala sva bazen, parkirala zadaj v senco in se odločila, da najprej malo počijeva in počakava, da bo najhujša vročina mimo. Bilo je samo 42 stopinj!Bazen sva preskočila, ker je se je notri namakala cela vas, se mi zdi. Raje sva se odpravila kar direktno pod tuš, pa še bolj mrzel je bil. Nočitev s pripadajočim kopanjem v bazenu: 20 EUR; 37.918486, 29.121824.
Cesta, kjer misliš, da si zašel
Turški zajtrk
Pogled iz "kampa"
Po počitku sva najprej poiskala nekaj za pod zob in med vsemi vsiljivimi ponudniki izbrala japonsko restavracijo, kjer so imeli izvrstno hrano, predvsem pa klimo v restavraciji!
Odpravila sva se v hrib (vstopnina 7,5 EUR/os), kjer se na vhodu sezuješ in hodiš po termalni vodi preko potočkov, vmes pa se lahko tudi namočiš v enem od bazenčkov. Na koncu prideš do podrtega mesteca Hierapolis, kjer sva si ogledala ostanke mesta in znano kopališče, kamor pa se nisva šla kopat, ker je vstopnina še kar visoka. Raje sva sestopila s hriba, si privoščila pivo, sprehod in spanje, ki pa je bilo rahlo moteno saj je muzika in sosednje ulice, kjer je disco, veselo nažigala do 4 zjutraj.
Ljubo namaka nogice
In jaz tudi
Trume ljudi so se valile po hribu navzgor
13.dan: PAMUKKALE-BURHANIYE
Zjutraj sva pospravila šotor in se zgodaj odpravila naprej. Videla sva veliko nizkih starih hišk, kjer so imeli malo vrta, nekaj stolov in miz in že je bila uradna zajtrkovalnica. Praviloma povsod mož streže, žena pa v hiši pripravlja hrano. Tudi mi2 sva si enega privoščila preden sva se napotila 400 km naprej proti naslednjemu cilju. Del ceste sva prevozila po notranjosti, potem pa obrnila proti obali. V lepem obalnem mestecu Aliaga sva naredila postanek in si v prijetni domači restavraciji privoščila morsko kosilo. Postregli so nama tudi kozarce za pivo direktno iz skrinje, na žalost pa so imeli vonj po ribah
Nadaljevala sva pot do cilja, kampa Altin pri mestu Burhanye, 39.51007; 26.93439, 13,50 EUR/ noč. Ko sva prispela v kamp, sva vsa srečna končno zagledala en avtodom z domačimi tablicami. Takoj sva se ustavila pri njiju in še zvečer smo ob vinu klepetali dolgo v noč in izmenjavali potovalne izkušnje.
Spet zajtrk ob poti
Plaža v mestecu Aliaga
Ljubo čaka ribico
Pivo z okusom po ribah
Plaža v kampu
14.dan: BURHANIYE-NEA PERAMOS, GRČIJA
Dokaj zgodaj zjutraj sva se po AC odpeljala proti Canakkale, kjer sva se vkrcala na trajekt in prečkala ožino. Na drugi strani sva se ustavila v nekem mestu, kjer sva opravila shopping in nakupila spominke ter na veliki tržnici zapravljala še zadnje lire, ki sva jih imela. Nadaljevala sva pot proti Grčiji in se ustavila v več kampih, pa nama nikjer ni bilo všeč, ker je bilo vsepovsod polno dežnikov in ležalnikov. Vozila sva se čisto ob obali in pritavala do enega zaliva Paidikes Kataskinoseis, kjer sva našla čisto malo »restavracijo« in si privoščila grško pivo in slasten souvlaki. Končno malo svinjine
Po osvežitvi v morju sva odšla naprej iskat kamp, kjer sva hotela preživeti dva dni. Prispela sva do mesta Kavala, kjer pa je bilo spet nešteto dežnikov in ležalnikov, ki so bili en ob drugem..Ko sva že skoraj obupala, sva 15 km naprej našla en malo kavbojski kamp pri mestecu Nea Peramos, 15 EUR/noč. Ko sva postavila najino veliko domovanje, sva si privoščila kopanje v toplem morju in potem obisk prijetnega malega mesteca. Ker je Ljubo imel še vedno pomanjkanje svinjine, sva jo takoj mahnila v družinski »fast food« in si privoščila slasten giros in mrzlo pivo, seveda.
Zajtrk na trajektru
Na tržnici pa niso prodajali samo sadja in zelenjave
Kamp v GR
Ne preveč lepa plaža
15.dan: NEA PERAMOS, GRČIJA
Ta dan je bil namenjen celodnevnemu poležavanju, izletu v sosednje mestece, kopanju, skratka brezdelju. Zvečer sva naredila še en krog in si celo ogledale en kos nekega koncerta.
Giros
Koncert
16.dan: NEA PERAMOS-OHRIDSKO JEZERO
Pa sva se zopet odpravila na dolgo pot naprej. Ob obali sva se ustavila na kavici v lokalu, kjer se očitno veliko dogaja, saj sva odštela 3 EUR za eno. Poiskala sva še pekarno in se po AC peljala mimo jezer, Thessalonikov in proti makedonski meji. Od Bitole naprej sva se vozila po katastrofalni cesti in upala, da bo bogi avtek preživel te hude udarce.
Kavica
V mestu Ohrid sva naredila postanek in si ga malce ogledala ter se odpravila proti Sv.Naumu. Tam je sledilo kosilo v prekrasni restavraciji Ostrvo, kjer pa sem bila zelo presenečena, saj sem pričakovala visoke cene, pa so bile zelo nizke za tak turistični kraj in res lepo in dobro restavracijo.
Ko sta bila želodčka polna, sva jo mahnila malce nazaj do vasi Trpejca, kjer sva imela preko bookinga rezervirano hiško čisto na obali, Bluebay guest house, 25 EUR. V poletnih mesecih je jezero zelo okupirano s turisti in zasedeno tako da bi celo za kamp plačala več. Kopanje v jezeru je bilo fenomenalno, saj je imela voda ravno pravšnje stopinje, cca 22 stopinj in je bila izredno čista. V taki hiški, ki stoji v zalivu s samo petimi hišami, bi človek res lahko preživel par dni in se odklopil od ostalega sveta.
Muzej na vodi - etno vas
Restavracija Ostrvo
Mi2
Hiška na obali
Plaža pred hišo
Večerna idila
17.dan: OHRIDSKO JEZERO-NIŠKA BANJA
Namen je bil iti preko Albanije, Črne gore v Mostar, kjer sva zopet imela rezervacijo v središču mesta. Celo uro sva si navila za ob petih zjutraj saj sva vedela, da naju čaka veeeliko ovinkov in slabe ceste skozi Albanijo. In glej ga zlomka. Prideva do meje in spet je bila na vrsti zelena karta, katere nisva imela.. Morala bi plačati 50 EUR, pa potem še 50 za Črno goro, pa 50 še za Bosno..Glede na to, da sva že za Turčijo plačala 65 EUR sva se odločila, da je to too much. Obrnila sva se in se odpeljala nazaj do Ohrida in nadaljevala proti Skopju. Ustavila sva se na prelazu Straža, kjer so se ustavljali prav vsi. V malih hiškah pečejo sveže piroške in petllle, neke vrste pogačice. Slastno in samo 30 centov/kos.
V Skopju sva si privoščila spet pranje avta in se veselila nadaljnje poti po AC. Če temu lahko rečete AC..plus, da je mitnica za plačilo vsakih toliko km. Za prevoženih 40 km sva cestnino plačala 6x, čeprav je vse skupaj naneslo nekih 5 EUR. Še dobro da sva imela še vedno nekaj njihove valute, da nisem vlekla kartice za te cente.
Slastne pogačice
Celotno pranje za 3 EUR
In prispela sva do meje, kjer pa zopet gužva in dolgotrajno čakanje na vročini. Ko sva po 1 uri končno zapustila mejo, se je veselica šele začela. Vsakih par metrov je bil obvoz, ker je v delu AC. To sva nekako še preživela, potem pa smo se ustavili in se nismo več premaknili. Vroče, živci so delali svoje, premikali smo se po mišje. Zraven sva gledala nedokončano AC in videla, da se nekateri vozijo, mi2 pa nisva mogla gor, ker je bil vmes jarek. In po 1 uri takega premikanja sva zagledala odrešilni košček makadama in sva šla poskusit srečo, če prideva gor. Šlo je! To je bila prava vožnja, mi po levi, nasproti vozeči pa kar malo po desni, pa eni malo po levi. Skratka, veselo je bilo in še dobro, da nobene policije. Vzporedno sva lahko videla, da se je kolona vozil vlekla v nedogled in bi lahko čakala še par ur. Hvala bogu, da je nedokončane ceste zmanjkalo ravno tam, kjer se je na vzporedni cesti zgodila nesreča in je bilo kolone konec.
Spet gužva
Vožnaj po nedokončani AC
Naveličana vsega sva se ustavila v bližnjem Leskovcu in se odpravila jest v restavracijo, kjer imajo zelo dober žar, so rekli domačini. Stoji ob železniški postaji in reče se ji Sandokan
Ko sva se najedla sva se odločila, da greva prespat kar v apartmaje v Niško banjo, kjer sva prespala tudi prvi dan. Sreča je bila na najini strani in dobila sva prost apartma. Ko sva ga vprašala kam se greva lahko kopat nama je dal naslov ene privat hiše, kjer je lastnik bazen preuredil tudi za zunanje obiskovalce. Super, nobenega drena, lahkotna muzika, ležalniki, bar..počutila sem se kot v ameriških filmih. Zvečer pa sva se sprehodila še po centru in opazovala kako vsi posedajo in namakajo noge v termalno vodo, pa sem jih še jaz v upanju da bom od vseh letošnjih zdravilnih vod še dolgo zdrava
Restavracija Sandokan
Lakota je huda reč, velike oči pa še večja
Poležavanje ob bazenu
In namakanje nog v termalni vodi
18.dan: NIŠKA BANJA-LJUBLJANA
Zjutraj sva se spotoma ustavila v Nišu, nakupila vse potrebno in se po zajtrku odpravila na dolgo pot. Že po radiu sva slišala obvestila, da na cestninski postaji pred Beogradom stojijo 1 uro za plačilo cestnine zato sva se odločila, da odvijeva dol že na Smederevo. Sicer sva se potem počasi prebijala skozi mesta in vasi ampak važno, da sva se peljala, da nisva stala. Ko pa sva že bila v Beogradu sva se odločila, da si spotoma ogledava še Dedinje, katerih še nisva videla. Vse je že dokaj »bogo«, en muzej je zaprt, drugi pa je pol prazen. Na PP je bilo 6 avtomobilov, od tega 4 s SLO tablicami. Ampak vseeno nama ni bilo žal, da sva se ustavila.
Muzej na Dedinjah
Nostalgija
Hiša cvetja
Zaradi obvestila, da je na srbsko-hrvaški meji čakanja celih 7 ur, sva nadaljevala po stari cesti proti mejnemu prehodu Šid. Pa očitno nisva bila edina, ki sva poslušala radio in je bila tudi tam 2,5 km dolga vrsta. Nekdo nama je rekel naj greva cca 15 km višje proti enemu malemu prehodu, ki ga ni na zemljevidu. Vsa vesela sva se odpeljala in se ustavila pri tabli 1 km do meje. Optimistično sva mislila, da bova čez tik-tak. Pa smo vseeno za ta kilometer porabili 2,5 ure, ker se je gospa carinica odločila, da bo vsakemu posebej odprla prtljažnik in zložila vso vsebino ven. Hvala bogu, da je tam neko področje, kjer skoz rahlo pihlja in da nam je pol poti visoko grmovje delalo senco. Če ne bi imela zadaj hladilnika, ki je neprestano delal, bi umrla od žeje. Prijelo me je, da pokličem direktorico DARSA, ki je nekoč na TV izjavila, da mora človek imeti za take primere vedno eno flaško vode v avtu! Ja, pri tej vročini bi lahko samo še kavo notri stresel in bi bila kuhana.
Po prečkanju meje sva morala prevoziti Vukovar in Vinkovce in sva nazaj do AC naredila dodatnih 80 km. Ampak vseeno bolje to kot da bi na razbeljenem asfaltu čakala 6-7 ur. Do doma naju je čakalo še kar nekaj ur in domov sva prispela ob 2 zjutraj. Ne spomnim se, da bi kdaj porabila toliko ur za 850 km vožnje!
Je bilo treba še malo srbskega roštilja pojesti
Čakanje na meji
Ne hodite čez ta prehod
Še vedno stoječ spomin na vojne grozote v Vukovarju
Čakanje na teh mejah se mi je tako vtisnilo v spomin, da zelo dvomim, da bom ustregla Ljubovi želji in naslednje leto načrtovala pot do Grčije po teh istih cestah in istih mejnih prehodih. Sicer pa počakajmo, do takrat se lahko zgodi še marsikaj
P.S. Veliko ljudi naju je začudeno gledalo, češ, kako si upava s starim golfom na tako pot. Moram reči, da se je Golf izkazal prvovrstno in nisva imela nobenih problemov. Doma je bilo potrebno samo en lager zamenjat in pa zadnje gume so za na odpad, ker sva zaradi tega, ker je nizek in ker so ceste dokaj »valovite«, podrsala milijon in enkrat
