Italija 2017

Z zamudo objavljam še lanski potopis

Italija – JULIJ/AVGUST 2017

Čas potovanja: 18 dni : 21.07. - 07.08.2018
Prevoženih kilometrov: 3500 km
S skuterjem: 400 km
Porabila 260 litrov nafte, povprečje 7,3l/100km

Stroški skupaj 1550 EUR:
- nafta: 330 EUR (povprečno 1,26 EUR/l)
- nočitve: 350 EUR
- cestnine, vinjete, tuneli: 80 EUR
- hrana, pijača in ostalo: 790 EUR

Slika


Italija je država, katera nam je zelo všeč in se je ne naveličava obiskovati. V letu 2012 sva najino pot začela po zahodni obali do juga in se vračala ob vzhodni obali. Tokrat sva se odločila, da obiščeva mesta, ki so naju takrat najbolj navdušila in jih malo bolj raziščeva. Zato sva se odločila, da jo potegneva do ostroge škornja in od tam naprej potujeva v počasnem tempu.

Za spremembo mi je uspelo začeti dopust en teden pred našim kolektivnim dopustom kar je pomenilo, da sva se malce izognila njihovemu dopustovanju in povišanim cenam nočitev. Hvala bogu so se tudi cene bencina znižale v primerjavi z letom 2012, poznalo pa se je tudi to, da sva tokrat potovala z diesel kombijem in posledično porabila veliko manj denarja v ta namen. Seveda sva bila zopet ena redkih s tujimi tablicami, predvsem na jugu, tako da sva imela novo priložnost spoznavati domačine in njihov ležerni način življenja.

1. dan: LJUBLJANA - CASTELGUGLIELMO (Veneto) – 320 km
Kombi je bil naložen z zalogami in proti večeru sva se odpeljala po AC do mesteca Castelguglielmo in se ustavila na brezplačnem PZA: 45.02244, 11.53589, ker sva se odločila, da se naspiva in spočita nadaljujeva naslednji dan zjutraj. PZA je zelo urejen, nobenega drena, brezplačna pa je tudi uporaba elektrike in vode.

Slika


2. dan: CASTELGUGLIELMO - FOSSACESIA (Molise) – 520 km
Zgodaj zjutraj sva spila kavico in se odpravila po AC mimo Bologne, kjer sva hitro ugotovila, da sva naredila napako, ker poti nisva nadaljevala prejšnji večer. Bila je sobota in nenormalna količina pločevine se je valila proti morju. Ker se nekaj časa sploh nisva premaknila, sva odvila na magistralko, pa ni bilo veliko bolje :(

Ko sva se končno oddaljila od cestnega vrževa, sva našla primeren kraj za postanek, da sva se osvežila v morju in napolnila želodčke. Ker sva bila dolgo na poti sva se odločila, da zaključiva za ta dan in poiščeva prenočišče. Našla sva manjši PZA Fossacesia: 42.24067, 14.52988, ki pa je bil čisto zaseden, vendar naju je prijazni lastnik vseeno stisnil k ograji in nama priskrbel tudi priklop na elektriko za ceno 15 EUR/noč.
Navdušena nad prijaznostjo sva se takoj razkomotila, se pognala v čisto morje in si pripravila večerjo ter posedala pred kombijem. Vse je bilo super, ko naju je sredi noči vrgla pokonci nenormalno glasna muzika. Ugotovila sva, da je par sto metrov stran lokal, kjer so imeli zvočnike na vrh terase in so mladci uživali in plesali ob glasni muziki do jutranjih ur :shock:

Slika


Slika


3. dan: SAN GIOVANNI – TORRE CANE (Puglia) – 365 km
Rahlo utrujena sva se zjutraj po kopanju in zajtrku odpravila dalje in bila vesela, da nama tu ni potrebno ostati dlje. Ni mi čisto jasno kako so ostali gostje doživljali te nočne dogodke, saj so bili na PZA predvsem starejši ljudje.

Na forumu sem v prejšnjem potopisu dobila namig, da se je potrebno ustaviti v San Giovanniju, kjer je farma z buffalo mozzarelo: 41.649487, 15.763624. Vozila sva se po krasni pokrajini Puglie in brez večjih težav našla farmo, kjer sva se dobro založila z dobrotami, ki so jih prodajali. Spustila sva se do Manfredonie, kjer sva se ustavila še na eni farmi: 41.608919, 15.894910, katero sva poznala od prejšnjega potovanja in si naredila še malo zaloge s siri, ker je izbira res velika in cene zelo ugodne.

Slika


Slika


Od tu sva nadaljevala ob obali in z vmesnimi postanki prispela do znanega PZA Tore Canne: 40.82814, 17.47692, 20 EUR/noč z elektriko. Slaba stran tega počivališča je, da popoldan velikokrat močno piha. Veeno nama je uspel skok v morje, kasneje pa sva se s skuterjem podala do mesteca, kjer zvečer vedno zaprejo ceste, postavijo štante in kjer imajo dobro in poceni hrano in pijačo.

Slika


4. dan: ALBEROBELLO (Puglia)
Alberobello izgleda kot ljubko mesto palčkov. V tej pokrajini so našteli 15.000 trullov, samo mesto pa šteje 1070 hišic, ki imajo svojo zgodbo. Namreč, tudi pred davnimi časi je oblast pobirala davek na hiše in ker so se uporni ljudje želeli izogniti plačevanju, so gradili hiše na tak način, da so kamenje polagali drug na drugega, brez veznega materiala. Ko je oblast prišla po davek, so le to razstavili (skrivnostni ključ trulla je bil le en kamen, ki so ga izruvali iz zida in hiška se je sesula) in se tako izognili plačilu. Danes so hiše v Alberobellu zaradi higiene navzven ometane z mavcem, v notranjosti pa so zaradi prahu in izolacije kamenje zafugirali.

Dopoldne sva se odpeljala s skuterjem do 30 km oddaljenega mesteca, kategega se ne da opisati, ampak ga je treba doživeti. Cel dopoldan sva se sprehajala med truliji in uživala. Ko sva prišla nazaj na PZA, je zopet močno pihalo, zato sva počivala pred kombijem in se še enkrat odpeljala v mesto na potep.

Slika


Slika


Slika


Slika


5. dan: ALBEROBELLO-CAPO TRIONTO – (Calabria) - 300 km
Čas je bil za nadaljevanje poti. Ker sva peto škornja dodobra obdelala že prejšnjič, sva jo tokrat izpustila in se odpeljala direktno proti Tarantu, kjer je brezplačna dvopasovnica do mesta Trebisacce. Ravno, ko se je cesta zožala v en pas, pa smo se ustavili zaradi požara. Poskušala sva obrniti in se odpeljati čez hrib, vendar sva naletela na zmeraj ožje makadamske ceste zato sva se vnila nazaj v kolono.

Slika

Malica ob poti

Ker sva s čakanjem izgubila veliko časa, sva se odločila, da se ustaviva prej kot je bilo planirano. Zavila sva na že znani PZA Agriturismo Il Faro, Capo Trionto: 39.62128, 16.75226, 23 EUR z elektriko. Lastnik je PZA uredil sredi oljčnega nasada ob lastni plaži, kjer vam delajo družbo kokoši in goske :D Preostanek dneva sva preživela ob kuhanju in počivanju ob križankah in knjigi.

Slika


Slika


Slika


6. dan: REGGIO CALABRIA – PALMI - TROPEA – (Calabria) - 380 km
Zjutraj sva nadaljevala ob obali do Katarzana, od tam pa po cesti, ki se je priključila na brezplačno AC do Ville San Giovanni, od koder izplujejo trajekti na Sicilijo. Cesta je krasna in vodi čez gorato pokrajino, visoko nad morjem in takoj mi je postalo jasno zakaj na internetu nisem mogla najti veliko kampov na tem področju.

V mestu sva nekaj časa posedala in opazovala trajektni promet potem pa nadaljevala ob obali navzgor do mesteca Palmi, kjer sva nameravala prenočiti. Pot do mesta je bila slaba, umazana, polno smeti je ležalo naokoli in ko sva prišla do mesteca ob obali sva ugotovila, da PZA ni več v obtoku. Tudi tu so bile smeti na kupu zato sva samo malce pretegnila noge in se odpeljala dalje.

Slika

pogled na Sicilijo

Slika

Palmi
Slika


Slika

nedokončane hiše

Vozila sva se po ozki cesti, ki je vodila mimo trsja, kupov smeti, mesta na poti pa so bila zelo zanemarjena, hiše na pol narejene. Začel je ravno padati dež tako da je vse skupaj izgledalo še veliko slabše. Končno sva prišla z grdega področja in zavila proti že znanemu PZA Da Ciccio Parking, Tropea: 38.67860, 15.89451, 20 EUR z elektriko, kjer sva parkirala zraven prijetne družinice iz Ajdovščine.

Slika


Slika


Slika


Slika


7. dan: TROPEA – CAPO VATICANO
Kot se spodobi, smo zjutraj s sosedi ob kavici poklepetali in si izmenjali potovalne informacije, potem pa sva se s skuterjem odpeljala na potep do Capo Vaticano, kjer je plaža Groticelle beach, znana kot najlepša plaža Calabrie. Naju sicer ni fascinirala, saj se nama je zdela kot veliko drugih: mivka, marele, ležalniki..
Popoldan sva si privoščila kopanje, poležavanja in proti večeru potep po mestu z malce shoppinga in pokušanja tradicionalnega kalabrijskega sladoleda: pizzo tartuffo.

Slika


Slika


8. in 9. dan: DIAMANTE – 160 km
Glede na to, da je Tropea nabita s turisti, ki se drenjajo na plaži sva se odločila, da se odpeljeva do malo manj obljudenega mesta. Ob obali sva se odpeljala do znane plaže Diamante, kjer sva našla PZA Lido Tropical: 39.69214, 15.81560 in prostor v prvi vrsti za 23 EUR z elektriko in vodo. Ko sva se pripeljala do najinega mesta sva ugotovila, da je poleg zopet parkirana družinica iz Ajdovščine.Dan smo preživeli v kopanju, klepetanju in uživanju. Proti večeru so se oni odpravili dalje, midva pa sva se s skuterjem odpeljala v mesto na potep.

Slika


Slika


Tudi naslednji dan sva preživela večinoma na skuterju in se odpeljala še do Cirelle, med potjo pa sva si ogledovala še morebitne potencialne kampe, saj sva od tu morala iti, ker je bilo za nadaljnje dni rezervirano. Preostanek dneva in večera sva uživala v brezdelju in ob hrani in pijači.

Slika


Slika


10. dan: SCALEA – 15 km
Zjutraj sva se premaknila le malce naprej na PZA Dolce Vita: 39.80360, 15.79065, katerega sva poznala od prejšnjič in nad katerim sva bila takrat navdušena. Žal se je zamenjal lastnik in s tem tudi celotno vzdušje, narasla je tudi cena, iz 14 na 20 EUR. Poleg vsega sva dobila prostor, ki je bil sicer v senci, vendar nisva imela pogleda na morje, kar pa nama ni ugajalo. Ukinili so tudi dosavo domačih pridelovalcev sira, sadja in ostalih dobrot. Vseeno sva ostala ta dan tu, se namestila in se po osvežitvi ter počitku odpeljala raziskovati okolico in stari del mesta.

Slika


Slika


Slika


11. dan: SCALEA – SALERNO (Campania) – 168 km
Na vrsti je bil obisk nama najlepše obale, Costiere Amalfitane. Ker je obalna cesta od Scalee do Salerna precej ovinkasta in ker sva se tu že peljala sva vedela, da nama bo vožnja vzela kar nekaj časa. Zato sva se odpeljala kar po notranji cesti RC-SA; kjer vidite tako obliko zapisa ceste je to znak, da je to brezplačna dvopasovnica.
Parkirala sva na PZA Lido di Salerno: 40.59548, 14.87108. Sicer počivališče ni ravno na najboljši lokaciji in med cenejšimi, vendar v bližnji okolici drugega ni. Za ceno 30 EUR z elektriko sva se namestila ob ograji tako da sva sicer imela pogled na morje, vendar čez kvadratke ograje :wink:

Ko sva se okrepčala, sva se s skuterjem odpeljala v 10 km oddaljen Salerno, katero naju ni ravno navdušilo, tudi pot do mesta je precej dolgočasna. V mestu sva se malce sprehodila, v večji trgovini obnovila zaloge in se odpeljala nazaj pred kombi.

Slika


Slika


12. dan: COSTIERA AMALFITANA – 110 km
Zjutrajj sva se odpeljala do Salerna in od tu naprej ob obali. Ustavljala sva se v vseh mestecih, se potepala, kopala ter uživala v prekrasni panoramski vožnji ter lokalnih dobrotah. Končna postaja je bila Positano, prekrasno mestece, ki pa je vedno nabito polno turistov. Vožnja s skuterjem je velika prednost na tej obali, z njim se lahko spustiš v vsa mesteca in obiščeš razne male plažice, kar je z avtom skoraj neizvedljivo. Mislim, da bi se po tej obali lahko vozila znova in znova in se je ne bi naveličala nikoli..

Slika

nasadi limon
Slika

Furore
Slika


Slika


Slika

limonin sorbet
Slika

Positano
Slika


Slika


13. dan: SALERNO – SABAUDIA (Lacio) – 280 km
V planu sva imela, da obiščeva Neapelj in si ga ogledava malo bolj podrobno kot prejšnjič. Vendar je bilo tudi tokrat okoli 40 stopinj zato sva se odločila, da veliko mesto izpustiva in se odpeljeva proti naslednjemu cilju. Pri Neaplju sva odvila do Panzzolija in ob obali nadaljevala pot. Vmes sva se ustavljala, kopala ter iskala primeren prostor za postanek. Tako sva priromala do PZA Alta Marea v okolici Sabaudie: 41.40924, 12.86317. Sicer sva plačala res samo 15 EUR, ma več tudi vreden ni bil, toalete so bile umazane, da o tušu ne govorim, morje pa je bilo čez cesto, pa še to je bilo umazano.
Ker sva rabila počitek sva se odločila, da vseeno ostaneva tu. Po počitku sva se s skuterjem popeljala malo naokoli in našla dobro ribarnico, kjer so ti spekli vse kar si sam zbral za solidno ceno. Ko sva se dobro najedla, sva se vrnila do kombija in se zgodaj odpravila spat.

14. dan: SABAUDIA – LAGUNA DI ORBETELLO (Grosetto/Toscana) – 233 km
Zjutraj sva nadaljevala pot ob obali s postankom v Civitavecchii in porabila kar nekaj časa. Počasi sva začela iskati primeren prostor, kjer bi preživela še par dni. Na zemljevidu sva videla zanimiv polootok Argentario.

Slika

Civitavecchia

Argentario je bil včasih otok, s časom pa se je združil s kopnim. Vzroka sta bila dva: najprej so morski tokovi ustvarili podolgovato sipino, ki je povezala otok s kopnim, pozneje je izliv reke Albegna ustvaril drugo sipino, ki je spet združila kopno in otok bolj na severu. Sipini, ki jih tu imenujejo tomboli, sta približno 6 km dolgi in 300 m široki. Med njima je nastala laguna in otok je postal polotok. Prav na sredini lagune pa se odcepi proti bivšemu otoku ozek pas kopnega, ki je bil v 19. stoletju podaljšan z jezom do nasproti stoječe obale tako da sedaj na zemljevidu izgleda, kot bi se Argentario s tremi »rokami« oprijemal kopnega. Mesto Ortobello se nahaja na skrajnem koncu kopnega, pred jezom, torej na sredi lagune.

Vozila sva se naokoli in našla PZA Lanini Parco Sosta: 42.43345, 11.15957, 17 EUR z elektriko. Sicer je bil dokaj poln, vendar nama je prijazen lastnik našel parcelo čisto na koncu, kjer je bilo tudi nekaj sence, vendar pa je prostor mejil na prostor s čistilno napravo, iz koder se je občasno, ko je zapihalo, širil neprijeten vonj. Drugače je PZA bolj podoben kampu, ima vse, vključno z barom, lepimi in čistimi toaletami z brezplačno vodo, kar v Italiji že skoraj težko dobiš glede na to, da imajo skoraj povsod uporabo vode na plačljive žetone. Parcele so dokaj velike in pregrajene z živo mejo ter imajo vodo tudi na parceli.

Slika


Slika


Ko sva se razkomotila, sva se najprej osvežila v morju, ki pa je, na žalost, čez cesto počivališča. Potem sva si naredila dobro večerjo in se s skuterjem odpeljala v živahno mestece Porto S. Stephano. Ko sva se naužila civilizacije in si ogledala razkošne jahte, parkirane v marini, sva se odpeljala nazaj v najin pristan na počitek.

Slika


Slika


15. dan: LAGUNA DI ORBETELLO
Ta dan se po večini preživela na skuterju in se vozila po dokaj goratem polotoku in ga raziskovala, se spuščala v mirne zalivčke in se naužila čistega morja. V zelo dobro založeni ulični ribarnici sva si nakupila dobrote, katere sva si naredila za večerjo. Zvečer sva se preko sipine odpeljala do mesteca Ortobello, se sprehajala po živahnih ulicah ter si privoščila dober italjanski gellatto pred spanjem.

Slika


Slika


Slika


16. dan: TERME DI SATURNIA – CASCIANO (Toscana) – 157 km
Odločila sva se, da zaključiva v Toscani vendar mi je dal Ljubo pogoj, da najdem kamp z bazenom, ker je bilo res nenormalno vroče. Pa sem ga, Le Soline Camping: 43.155205, 11.333084, 29 EUR z elektriko in vodo na parceli.
Do kampa sva se vozila po prekrasni pokrajini in se ustavila v Terme Di Saturnia, kjer je sredi »ničesar« izvir in bazenček žveplane vode, ki ima močan vonj, ampak je zelo zdravilna. Termam pravijo tudi italjanske Pamukale, vendar so precej manjše kot turške. Parkirni prostor in vstop je prost. Našla sva si en košček vode, kjer je bil še prostor, se malce namočila, ampak se kar hitro odpravila dalje.

Slika


Slika


Nadaljevala sva po lokalnih cestah mimo Montalcina in potem naju je GPS odpeljal po makadamski cesti, ki se je strmo vzpenjala in je kombi kar dobro kopal. Malce sva že dvomila, da je tu sploh kaj, ko sva prispela na vrh, v vasico in čisto na koncu vasice je stal kamp z velikim bazenom in teraso ter parcelami v tersah. Ugotovila sva, da na bazen hodijo tudi vsi iz okoliških vasi, pa vseeno ni bilo pretirane gneče.
Ko sva se utaborila direktno pod bazenom, kjer sva našla veliko sence, sva po najini ustaljeni praksi najprej malo posedela z ohlajenim pivom v roki, potem preizkusila temperaturo bazena in se spet s skuterjem odpeljala na potep. V domači mesnici sva nakupila vse dobrote za roštilj in si naredila dobro večerjo. Za zaključek večera me je moj gospod odpeljal na teraso, kakor to počne velika večina na dopustu. Ob srkanju tinto di verrano sva gledala okolico kako se zabava, pleše in uživa v nočnem kopanju. Oni so sicer to počeli še dolgo v noč, mi2 pa se nisva dala motiti in kljub dokaj glasni muziki odplavala v nočni počitek.

Slika


Slika


Slika


17. dan: SIENNA – CASTELLINA in CHIANTI

Zgodaj zjutraj sva se najprej osvežila v bazenu in se nato odpravila v 24 km oddaljeno Sieno po lokalni cesti s krasnim panoramskim razgledom. Vozila sva se čez mala mesteca, kjer so domačini imeli parkirane svoje stočke v senčki in so ob kartanju in pijački opazovali redek promet. Ljubo jim reče: števci prometa :P

Slika


Slika

Siena
Slika


Po ogledih in okrepčilu sva nadaljevala še 24 km naprej do krasenga mesteca Castellina in Chianti, ki je znano po dobrih vinih. Ker je bilo res peklensko vroče, sva se samo malce sprehodila in se šla raje vozit s skuterjem, vendar tudi to ni pomagalo. Občutek je bil kot da mi nekdo vroč fen meri naravnost v obraz. Na poti sva srečevala kolesarje, ki so vsi premočeni gnali svoja kolesa v hrib pri 43 stopinjah! Meni je bilo že na skuterju slabo od vročine, kaj šele, da bi se podala na kolo pod takimi pogoji.Zato sva se na poti nazaj večkrat ustavila, med drugim tudi v preprostem samopostrežnem baru in se podprla z italjanskimi dobrotami in kvalitetnim vinom.

Slika

Castelina in Chianti
Slika


Slika


Slika


Popoldne je bil čas za počitek, poležavanje in namakanje v bazenu, zvečer pa spet terasa in dobra večerja pred spanjem

Slika


18. dan: FIRENZE – DOMŽALE – 600 km
Napočil je konec dopusta. Po dvopasovnici SI-FI sva se odpeljala do Firenz. Ker sva si jih v preteklosti že večkrat ogledala, sva šla direktno do tržnice nakupit dobrote za domov, pojedla še zadnji dober italjanski obrok in se odpeljala po AC naprej proti domu.

Slika


Slika


Na slovenski strani sva se odločila za staro cesto, ker še polna občutkov tako lažje primerjam našo deželo z deželo dopusta in vedno znova, kljub pomankljivostim ugotavljam, da je naša Slovenija ravno tako lepa, zanimiva in vredna ogleda. Kljub temu, da je na dopustu lepo in brezskrbno, je dober občutek, ko pod nogami začutiš domača tla :wink:
Ljubo&Ljuba

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost