Po Balkanu

Dalmacija z Bosno in Črno goro (s Taro in Moračo) – JULIJ/AVGUST 2018

Čas potovanja: 18 dni : 27.7. - 13.8.2018
Prevoženih kilometrov: 2400 km
S skuterjem: 600 km
Porabila 240 litrov nafte, povprečje 9,6l/100km

Stroški skupaj 1450 EUR:
- nafta: 275 EUR (povprečno 1,14 EUR/l) + 30 EUR bencin za skuter
- nočitve: 320 EUR
- cestnine, vinjete, tuneli: 75 EUR
- hrana, pijača in ostalo: 750 EUR

Slika


Letos sva se odločila, da za spremembo prevoziva manj kilometrov, se prepustiva bolj lenarjenju kot raziskovanju in obiščeva države naše bivše Jugoslavije pri čemer sva 10x prečkala meje in kazala dokumente, ker sva kombinirala notranjost držav z morjem.
Vozila sva se po ovinkastih in ozkih cestah, čez veliko prelazov, v Bosni tudi po ozkem makadamu, kjer se sprehajajo ovce, koze, krave.. pa čeprav je bila to ena od glavnih povezav Sarajevo-Podgorica.
V centralni Bosni sva videla veliko revščine, porušenih hiš, ljudi v revnih oblačilih in brez zob, ki se nekako prebijajo iz dneva v dan. Prisiljeni so živeti s tujci, ki imajo denar in jim vsiljujejo svoj način islamskega življenja in niso pripravljeni govoriti njihovega jezika. Z zastavami imajo označena področja tako da veš kateri narod na tem področju živi. Ko sva si vse to ogledovala sva ugotovila, da nam v Sloveniji niti ni tako hudo kot si mislimo.
V Črni Gori je bencin 1,4 EUR/l, tudi v odročnih vaseh v trgovinah ni dosti ceneje kot pri nas, v turističnih mestecih pa so cene čisto primerljive z našimi s tem, da imajo ljudje precej nižje plače in da so njihove penzije v povprečju 250 EUR/mesec.
Ljudje pa so še vedno prijazni tako kot so bili že svoje čase in so pripravljeni pomagati, če rabiš kakšno pomoč.

1. dan: LJUBLJANA-BIHAČ – 240 km
Avtodom je bil pripravljen in ob 18.00 uri sva se ob polni luni odpravila čez Vinico, mimo Plitvic in malo naprej od Bihača, kje sva poiskala kamp Kiro ob reki Uni: 44.78196, 15.92335. Ker je bila ura malo čez polnoč, sva si sama odprla vrata in na njihovem parkirnem prostoru brezplačno prespala.

2. dan: BIHAČ-NACIONALNI PARK UNA-DRVAR-KAMP ČISTE – 444 km
Zjutraj sva se zgodaj zbudila in se po kavici odpeljala v Bihač na dober burek in obisk tržnice, kjer sva se založila z božanskim govejim pršutom in paradajzom za 0,20 EUR/kg. Nadaljevala sva do nacionalnega parka Una, do vhoda št. 3, kjer sva v mestecu Orašac ugotovila, da je od tam naprej cesta preozka za AD zato sva se obrnila, šla do nekega »štanta«, kjer sva za popito kavico lahko pustila avto, razložila skuter in se odpeljala 8 km po zelo slabi makadamski cesti do 24,5 m visokega slapa Štrbački buk (vstopnina 6 KM/osebo).

Slika

Štrbački buk
Slika


Po sprehodu in ogledu sva se odpeljala nazaj do avtodoma in nadaljevala pot čez Bosanski Petrovac do Drvara. Parkirala sva in se sprehodila po mestu, kjer se je čas ustavil. Vse zgradbe imajo še vedno luknje od metkov iz časa vojne, nobena fasada ni obnovljena, velik center stoji na pol porušen, ljudi skorajda ni, ker imajo samo še eno tovarno, vse ostale pa so propadle tako da še tisti, ki so se vrnili po vojni, so zopet odšli.
Ker nikjer ni nič označeno sva povprašala kje se nahaja Titova pečina. Ko sva jo našla, sva plačala vstopnino 5 KM/osebo, si ogledala dva majhna muzeja in brunarico, ki stoji med skalami, pod njo pa bi morala teči reka, ki pa je bila čisto izsušena. Do brunarice se moraš povzpeti po dokaj visokih in spolzkih kamnih in ko sem se pogledala v noge, kjer so tičale samo japonke, sem se odločila, da bo posnetek od spodaj čisto zadostoval :wink:

Slika


Slika


V trgovinici pri vhodu sva nakupila nekaj spominkov z našim nekdanjim predsednikom in se vrnila v center, kjer sva v restavraciji Klekovača jedla zelo dobro in poceni. Avto je bil pakiran v senčki zato je Ljubo malce poležal, da si je nabral energijo za nadaljevanje poti, jaz pa sem tačas spila pivo ali dva in naštudirala nadaljnjo pot.

Peljala sva se čez planoto do Bosanskega Grahova in od tam po prekrasni prazni cesti mimo Dinarskega gorstva do Livna in čez maloobmejni prehod, ki je bil edini na poti, kjer nisva čakala v koloni. Nadaljevala sva po magistralni cesti proti morju in se pri Breli spustila do obale z namenom, da greva prespat v kamp Male Čiste. Seveda pa je bil ta poln in brez rezervacije sploh ni bilo mogoče dobiti prostora. Kamp meji s kampom Čiste, kamor sva šla probat srečo in dobila prostor v senčki v drugi vrsti ob morju: 43.16897, 17.20858, 24 EUR/dan z elektriko.
Dan je bil dolg, vožnja dokaj naporna in bila sva zelo lačna. Na srečo je v kampu manjši bife, kjer gostom kampa naredijo tudi kaj za jest. Lastnik in lastnica sta sicer malo samosvoja, ona rada godrnja tudi če je nihče ne posluša, njemu pa malce roke uhajajo, ko se v njegovi bližini nahaja ženska oseba. Vseeno sta simpatična in prijazna in ker je bila ura že dokaj pozna za kuhanje, sva dobila velik krožnik domačega pršuta, sira in oliv. Vse to sva poplaknila z dvema vrčkoma hladnega piva in se pogreznila v zaslužen spanec.

Slika

Šofer mora imeti dober pogled na cesto :D

3. in 4. dan: KAMP-MAKARSKA-IGRANE-DRVENIK-PLOČE
Dva dni sva se predajala poležavanju in potepanju od mesteca do mesteca s skuterjem. Iz kampa do Makarske je 24 km, na žalost pa je le-ta polna turistov in za pivo je potrebno odšteti veliko več kot kje drugje. Vmes sva se ustavljala v lepih malih mestecih in od vsepovsod so se slišale pesmi Oliverja Dragojeviča, saj sva bila tam ravno ob času njegove smrti. In potem sva šla še v drugo smer kampa, do Drvenika je 4 km, do Ploč pa 28 km, do koder cesta pelje mimo lepih Bačinskih jezer. Vozila sva se ob obali in si ogledovala tudi druge potencialne kampe ter se ustavljala, da sva potešila žejo in se osvežila v morju.

Slika

Bačinska jezera

5. dan: SLAPOVI KRAVICA-MEĐUGORJE-BLAGAJ-MOSTAR – 158 km
Čas je bil za premik stran od morja in sva se ob ustju Neretve odpeljala čez prehod Metkovič, kjer sva se dobro načakala v koloni. Pa sva preživela tudi to in obiskala znane slapove Kravica, 10 KM/osebo. Ker je pot do kopalnega območja in slapov vodila navzdol, sva se sprehodila peš, za nazaj pa sva si za 2 KM/os privoščila vlakec; je bilo čisto prevroče za kakršnekoli vzpone :wink:
Ljudi je bilo zares veliko, vsi so se kopali, poležavali ter se borili za prazen stol v barih/restavracijah, ki se nahajajo ob kopališču. Tudi midva sva se jim pridružila in ko sva se naveličala, sva se odpeljala nazaj do AD. Zanimivo je bilo to, da so bile povsod table, ki so prepovedovale izvajanje verskih obredov, ker je bila tudi tu polovica obiskovalcev zavita v rute.

Slika

Slap Kravica

Od tu sva se peljala mimo Međugorja in se po serpentinasti cesti spustila do Neretve, jo prečkala in nadaljevala do Blagaja. Ustavila sva se ob eni najčistejših pitnih rek, Buna, v manjšem kampu Bara, kjer je prijetno pihljalo, nasproti pa je ribogojnica, kjer imajo zelo dobre postrvi za malo denarja: 43.255616; 17.893732, 17 EUR/dan z elektriko.
Ko sva se namestila in spočila, sva se s skuterjem odpeljala malo naprej, kjer stoji derviška Tekija, zgrajena okrog leta 1520, tik pod visoko pečino, pod katero izvira ledeno mrzla Buna. Močan kraški izvir napaja reko, ki teče le dobrih 9 km preden se izlije v Neretvo.

Slika

Camp Bara
Slika

Izvir Bune

Na vrsti za ogled je bil 12 km oddaljen Mostar, kjer pa je bilo, kljub večeru, peklensko vroče. Parkirala sva pred nekim bifejem, kjer se nama je natakar vljudno ponudil, da bo shranil najini čeladi. Seveda je to pomenilo, da sva pri njih nekaj tudi spila prej in pol. Naredila sva krog po obeh delih mesta, se sprehodila čez tako opevani most in se kaj kmalu vrnila v najin kamp, kjer so bile temperature precej bolj znosne. Moram pa priznati, da me je ponujena gesta natakarja kar malo zaskrbela in sem cel čas razmišljala ali bodo najine čelade še v lokalu, ko se vrneva. Pa kaj čelade, še bolj me je skrbelo za skuter :?

Slika


Slika


6. dan: MOSTAR Z OKOLICO
Dan sva preživela ob poležavanju ob reki in spoznavanju okolice. Še enkrat sva se odpeljala do Mostarja, kjer pa je bilo zopet zelo vroče, pa sva vseeno vztrajala, ker sva optimistično mislila, da bova videla skok z mosta. Ko sva ugotovila, da bo ta fant še nekaj časa samo stal dokler ne bo nabral dovolj denarja za svoj skok, sva se vrnila do reke in se raje vozila po okolici, jer sva našla tudi dobro restavracijo Most, ki stoji čisto ob reki. Proti večeru sva se še enkrat odpeljala do izvira in poskušala hrano še v eni od tamkajšnjih restavracij, seveda tudi brez piva ni šlo.

Slika

Restavracija Most
Slika


7. dan: STOLAC-TREBINJE-PREHOD KLOBUK-STOLIV, BOKA KOTARSKA – 260 km
Po jutranji kavici sva se že zgodaj odpeljala čez drn in strn mimo Stolca in do Trebinj. Tam sva si obnovila zaloge na tržnici, nekaj malega pojedla in nadaljevala po vijugasti cesti, ki je vodila čez prelaz in nudila zelo lep razgled. Končno sva prisopihala do mejnega prehoda Klobuk, kjer pa je potekalo vse zelo počasi, po črnogorsko :) Glede na to, da sva videla do carinske hišice sva predvidevala, da ne bova čakala tako dolgo. Pa sva, malo manj kot 1 uro. Ko sva le prišla na vrsto, sva nadaljevala pot po krasni cesti, ki se je ves čas spuščala in tako prišla do fjorda Boke Kotorske.

Slika

Tablice niso potrebne :D
Slika

na poti

In potem se je začel lov na kamp. Vedela sva, da jih ni ravno veliko zato sva se najprej odpeljala proti mestu, kjer pelje trajekt, ker sva imela nekaj označenih. Pa je bil eden čisto na soncu, drugi pa je bil nek parkirni prostor pred hišo, kjer je bilo za povrh vse zanemarjeno, pa je ženska hotela 35 EUR/dan! Seveda sva se ji zahvalila za prijaznost in jo mahnila na drugo stran, proti Perastu. Vozila sva se mimo mestec, kampov pa od nikoder; prispela sva že do mesta Kotor in se odpeljala naprej po ozki cesti, kjer se že dva avtomobila komaj srečata, kaj šele avtodom. Tako sva se pripeljala do mesteca Stoliv. Tu so na eni strani hiše, vmes ozka cesta in takoj morje in plažice. In sva končno zagledala mali privatni kamp Mimoza: 42.472127; 18.707558, kjer je po navadi vse zasedeno z rednimi gosti, ki so predvsem iz Srbije. Pa se je ravno ta dan sprostil en prostor čisto v prvi vrsti za ceno 20 EUR/dan z elektriko vred.

Lastnik je imel tudi manjšo pizzerijo, kjer pa je po vnaprejšnjem naročilu pripravljal dnevna kosila zato sva se pri njemu okrepčala in ob klepetu z njim sva se takoj počutila domača. Kamp je preprost, čistoča je nekako sprejemljiva, ampak za naju je bilo vse to zadovoljivo. Je bil pa zato kamp poln fig, katerih pa ni nihče jedel in so padale po tleh. Tu sva po dolgem času videla otroke, ki so se na cesti in na plaži dobesedno igrali različne igrice in pri sebi niso imeli mobitelov. Starejši otroci so čuvali mlajše tako da so mame šele okoli 11.00 ure zvečer prišle malo pokukat in pogledat kako kaj njihovi otroci.

9 let nazaj sva se peljala po tem delu in ugotovila, da se je kar dosti spremenilo. Veliko je novih vil, vmes pa stojijo stare hiše, ki so zapuščene. Lastnik kampa nama je razložil, da dela ni in da je veliko domačinov prodalo svoje parcele in domove ter se odselilo. Nekaj let nazaj so Rusi pokupili največ nepremičnin, sedaj pa jih urejene prodajajo naprej Turkom in bogatim Srbom.

Slika

Camp Mimoza
Slika


8. - 10. dan: BOKA KOTARSKA: PERAST-KOTOR-LOVČEN-TIVAT
Sledili so dnevi počivanja in potepanja s skuterjem. Najprej sva se odločila za obisk Kotorja, kamor se vali truma avtomobilov in je prednost, če imaš skuter. Zanimivo je, da se pri vsej gneči nihče ne vozi z motorjem ali kolesom, ampak vsi z avtomobili.

Stari del mesta je lep in zanimiv, žal pa poln turistov tako da sva ga kmalu zapustila in se namenila na Lovčen. Poti je več, nama pa so priporočali vožnjo po Njegoševi planini, kamor se odpelješ pri izhodu iz Kotorja. Uživala sva v hladnejšem zraku in kar dolgi vožnji po vijugasti cesti, vmes pa sva se ustavljala, da sva se naužila krasnih razgledov. Ko sva se pripeljala do križišča, kjer bi morala zaviti na Lovčen, naju je čakal hladen tuš, saj so minirali cesto in vrh ni bil dostopen. Tako nama ni preostalo drugega kot da se obrneva in se odpeljeva nazaj v dolino, na vroče.

Slika

Pogled na Kotor
Slika

na poti na Lovčen

Med drugim sva se odpeljala v Tivat po cesti, nabiti z avtomobili in bila zopet zelo vesela, da sva s skuterjem. Od tam sva se namenila na »Ostrvo cviječa«, ki je dostopen po cesti. Žal so na ta kraj, ki je bil včasih prekrasen in poln cvetja, vsi pozabili in tam sedaj stoji veliko praznih in zapuščenih zgradb. Le peščica ljudi si je kraj izbrala za kopanje in posedanje v senčki.

En dan sva se odpeljala proti Perastu, ki se nahaja na drugi strani fjorda, ravno nasproti najinega kampa. Ta del je veliko bolj turističen, tam stojijo prekrasne hiše in vile, pred katerimi se ob morju nahajajo krasno urejeni platoji z vrtnimi garniturami obdanimi s cvetjem. Je pa temu primerno tudi neverjetno večja gneča na mestnih plažah in v samih mestih.

Slika

Perast
Slika


11. dan: KANJON MORAČE-KOLAŠIN-KANJON TARE-ŽABLJAK, DURMITOR – 290 km
In spet je napočil čas, da se za nekaj časa posloviva od morja in se odpraviva v notranjost. Nekaj časa sva se vozila ob obali mimo Budve, St. Štefana, Petrovca in da sva se izognila še eni vijugasti cesti, pot nadaljevala čez tunel (5 EUR) in mimo Skadarskega jezera do Podgorice. Kmalu zatem sva prišla do ceste, ki vodi ob kanjonu Morače in nudi zelo lepo panoramsko vožnjo. Povzpela sva se še čez en prelaz in prišla do Kolašina, kjer sva obnovila zaloge. Tu je kar nekaj turistov, predvsem pozimi, ker je v bližini smučišče Bjelasica.

Slika

St.Štefan
Slika

Kanjon Morače

Od tu sva kmalu dosegla vhod v nacionalni park Tara in doživela še eno lepo panoramsko vožnjo. Pripeljala sva se do znanega mosta, kjer sva opazovala turiste, ki so uživali v adrenalinski vožnji z zip linom. Za najdaljšega je treba odšteti 25 EUR + dodatnih 10 EUR za sliko, posneto z dronom. Tako sva sedela v senčki, pila pivo in štela: 25, 50, 75.. kar veliko se jim nabere :shock:

Slika

Kanjon Tare
Slika


Sledila je vožnja do Žabljaka na planoti Durmitor, kjer sva parkirala 2 km naprej v kampu kod Boče: 43.143950; 19.115300, cena 12,30 EUR/dan z elektriko. Takoj po prihodu sva kratke hlače zamenjala za dolge in jo s skuterjem mahnila raziskovat okolico in hrano. Med ostalim sva se sprehodila tudi do Črnega jezera, vendar iz mesta tako da sva morala skuter pustiti pri vhodu in plačati vstopnino 3 EUR/os, za katero še vedno ne vem dobro v kakšne namene jo pobirajo. Pridni pohodniki pa se lahko iz kampa peš odpravijo cca 6 km skozi gozd in prišparajo vstopnino. Kolikor sva uspela v kratkih uricah videti, je pokrajina krasna, zanimive male hiške, prijazni ljudje. To noč sva spala kot ubita, saj je bilo zunaj samo 5 stopinj :roll:

Slika

Camp kod Boče
Slika

po Durmitorju
Slika


12. dan: PIVSKA JEZERA-FOČA-SUTJESKA-TREBINJE-SLANO – 376 km
Že prejšnji dan smo z nekim nemškim parom ugotavljali, da se na drugo stran planote po bližnji cesti z avtodomom pač ne da, ker je veliko nizkih naravnih mostov. Zato sva se odločila, da greva naokoli kar je pomenilo zopet vzpone in spuste. Na vsak način sva hotela priti do Pivskega jezera, ki meri 12,5km in je globoko 188m. Ni nama bilo žal, ker pot vodi ob največjem bazenu pitne vode na Balkanu čez nešteto tunelov vse do jeza, ki je visok 220m in je eden največjih v Evropi.

Za jezom hidroelektrarne reka Piva nadaljuje svojo pot skozi prvotni kanjon do meje z Bosno, kjer se izliva v Taro. Omenjeni predel starega kanjona je najbolj spektakularen, saj je pogled na kristalno bistre vode smaragdnih barv z lokalne ceste, ki kanjon ves čas spremlja, čudovit in nepozaben. S ceste se vije tudi prekrasen pogled na skalne previse bližnjih vrhov. Domačini znajo povedati, da je reka Piva ena od najbolj čistih rek v Evropi saj se na nekaterih predelih iz nje lahko pije iz same struge. Nasploh je vožnja ob reki in jezeru impresivna in nepozabna, ter vredna vsakega trenutka.

Slika

Pivsko jezero
Slika


Slika


Slika

Kanjon Pive


Čisto druga zgodba pa se zgodi, ko se pripelješ do mejnega prehoda Ščepan Polje. Tokrat sva v 12-dneh v Bosno vstopala že tretjič. Cesta, ki vodi do Foče je naravnost katastrofalna in nevarna. 25 km dolga pot se zdi kot 100 km; po večini asfalta sploh ni več, je makadam, pa še tega odnaša na obeh straneh. Na levi strani ceste je nizko spodaj reka Tara, ob njej pa nešteto raft kampov. Dokler nisem tega videla se mi niti sanjalo ni, da je na svetu toliko navdušencev raftanja. In ko se voziš po tej cesti, na kateri ti družbo delajo tudi ovce, koze, krave.. se kar naprej srečuješ z đipi, ki prevažajo ljudi iz kampa na rafting in srečanje z nasproti vozečim vozilom je pravi izziv.

Slika

glavna cesta Sarajevo-Podgorica
Slika


Končno sva priromala do Foče, kjer sva zopet obnovila zaloge in se malce okrepčala, saj naju je ponovno čakala pot po nasprotni strani dol, tokrat ob reki Drini in tokrat po malce širši in asfaltni cesti. Peljala sva se tudi čez nacionalni park Sutjeska, kjer lahko vidiš spomenik iz 2. svetovne vojne, pod katerim so bili parkirani bagerji, saj se je hrib vdrl in odnesel zemljo. Poleg spomenika sta še dva propadla hotela, ki pa sta zapuščena in bosta tam verjetno toliko časa dokler se ne bosta sama porušila.

Sicer je pot po parku dokaj lepa in poteka med gozdovi in ob reki Sutjeski. Nadaljevala sva mimo Bileče in Bilečanskih jezer, kjer sva že komaj čakala, da sva našla ob cesti restavracijo, saj sva bila že pošteno lačna. Poleg vsega nama je bila tudi pošteno vroče, vendar pa ob jezeru nisva našla primernega prostora za osvežitev. Sva pa zato v naslednjem mestu, v Trebinjah zagledala zajezeno reko, iz katere so naredili sredi mesta bazen in kjer so se vsi brezplačno kopali. Ni naju zanimalo ali je voda čista ali ne, takoj sva poiskala parkirni prostor in skočila v osvežilno vodo.

In še dobro, da sva, saj sva malo naprej na mejnem prehodu nad Dubrovnikom za par sto metrov zopet potrebovala več kot uro, da sva lahko prečkala mejo. Ob obali sva se odpeljala do prvega kampa, ki je bil ob morju, kamp Bambo v mestecu Slano: 42.775139; 17.885005, 15 EUR/dan. Ker sva imela naporno pot, sva se razkomotila pred kamperjem in se odločila, da se ne premakneva nikamor razen do morja na večerno kopanje.

Slika

Sutjeska
Slika

Bilečansko jezero
Slika

Trebinjsko kopališče

13.- 16. dan: SLANO-KAMP ČISTE– 147 km
Današnjega dne sva se zelo veselila saj sva bila dogovorjena s prijateljima, ki sta se vračala iz Grčije, da se dobimo v kampu Čiste in preživimo nekaj dni skupaj. Poklicala sem lastnika, ki nam je rezerviral prostor v prvi vrsti v globoki senci, saj so bile temperature precej visoke.

Preživeli smo tri sproščene dneve ob druženju, pripravljanju dobre hrane, čofotanju po morju, lenarjenju in vožnji s skuterji po okolici. En dan smo dobili tudi obisk prijateljev iz Splita.

Slika


Slika


Slika


17. dan: BOL NA BRAČU
Vida in Bobo sta se zgodaj odpravila domov, mi2 pa sva se s skuterjem odpeljala do Makarske od koder sva šla s trajektom (260 HRK/2 os+skuter v obe smeri) do Brača. Iz pristanišča Sumartin sva se odpeljala po lepi vijugasti cesti do Bola, kjer sva v mestu spila kavico, obiskala tržnico in se odpeljala še do Zlatnega rata.

Slika


Slika


Slika


18. dan: PLITVICE-DOMŽALE - 550 km
Napočil je dan odhoda. Čakala naju je dolga vožnja po stari cesti, saj bi za avtocesto odštela kar nekih 70 EUR. Vozila sva se cel dan, se vmes ustavljala in zvečer le prispela do doma.

Glede na to, da veliko potujeva po tujini sva bila vesela, da sva tokrat obiskala kraje, ki so pripadali naši bivši državi saj so ravno tako lepi in zanimivi. Poleg tega je bil Ljubo vesel, da na sporedu ni bilo toliko ogledov znamenitosti, ampak bolj ležerno dopustovanje in druženje s tamkajšnjimi prebivalci.
Ljubo&Ljuba

Re: Po Balkanu

Krasen opis, kot vedno. Z veseljem prebral in žal mi je da nista dobila mesta v Malih čistah. Meni vrhunski kamp..
Živiš samo enkrat, a če to narediš pravilno, je enkrat dovolj. (Joe E. Lewis)

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost